Nekoč me v Ljubljani neki inženir povabil, da mu svetujem glede magnetofona. Z ženo sta imela dva sinova, stara 10 in 12 let. Postala sta razposajena in skakala sta po posteljah in kričala. Starši ju niso mogli umiriti. Bili so nemočni. Potem sem jim na samem povedal, da so mevžasti. Skupaj se pogovorite z vzgojitelji v bližnjem invalidskem domu. Biti morata enotna in tistega, o čemer eden odloči, drugi ne sme spreminjati. Ni neke enotne mere za telesno krotenje agresivnih otrok. Moja učiteljica Ana je prek mene vzgajala tudi mojega očeta, ki bi najraje le klofutal. Po pogovorih z učiteljico vpričo mene se je začel z menoj tudi pogovarjati. Ob večerih sem na glas bral Finžgarja in Milčinskega. Do solz se je nasmejal. Tako sva se zbližala in začel me je spoštovati. Tepeža nisem toliko občutil in zameril kot krivice, ki bolj bolijo in ostanejo v spominu. Najboljše zdravilo je takoj odpustiti. Starši delamo napake zaradi neznanja in nevednosti. Ne drži povsem trditev, da naj starši učiteljem gradijo veljavo – avtoriteto. To in osebnost si mora vsak sam pridobiti. V bolnišnicah si največ veljave pridobijo zdravniki s skrbjo za bolne in z znanjem. Učiteljice Ana, Ivanka in Mija so se posebej potrudile in me ščitile pred sošolci, ki so bili žaljivi zaradi moje govorne napake. Tako so si zagotovile polno veljavo, hvaležnost in nepozaben spomin.

O vzgoji vajencev na avtomobilskem servisu v Avstriji mi je učitelj, sin mojih stanodajalcev, pripovedoval zanimive dogodke. Večkrat sem se z njim zjutraj peljal v mesto in vsakokrat je po radiu poslušal duhovne nagovore. Vprašal sem ga, zakaj posluša to, ko pa ne hodi v cerkev. Odgovoril je, da je vzgojitelj. Ko pa sem bil otrok, sem eno leto prebil v posebnem domu za osnovnošolce, ki jih starši sami niso mogli obvladati. Vsako soboto so starši moral k otroku in včasih so tudi nedeljo preživeli z menoj. Tako so učitelji – vzgojitelji mojim staršem dokazali, da so vzrok moje divjosti. In ko so se starši spremenili, sem se poboljšal tudi jaz. Ta šola je bila zame nadvse koristna. Izučil sem se za avtomehanika, ob delu napredoval in po zaslugi svoje punce učiteljice postal vzgojitelj. Toliko je fantov in vsak ima drugačen značaj. Vsakega moram spoznati, da ga lahko vodim. Po poprejšnjem dogovoru sem premlatil samo dva. Oba sta se spremenila v poslušna človeka. Njuna uspešnost in hvaležnost sta največja nagrada za vloženi napor.

Podobno se je izrazil asistent, vzgojitelj Franc Škrabel v velikem zavodu za rokodelske poklice: včasih sem tako izmučen, da se komaj pravočasno zbudim. Po pogovoru z njim zunaj na dvorišču sem srečal nekaj gojencev in jih povprašal za mnenje o vzgojitelju. Same pohvale so prihajale iz njihovih ust. Nekateri pred njim so obupali, on pa je vztrajal. Vedno je bil z nami in zato tudi ni bilo priložnosti za kakšne neumnosti. Pogrešali ga bomo. Odšel je na teologijo po doktorat. Vzgoja je trdo garaško delo. Poleg znanja je najpomembnejša ljubezen. Otroci hitro začutijo, kdo je učitelj po srcu. Tu se spomnim na ženinega nečaka, ki je bil v omenjenem smledniškem zavodu. Mama ga je prek sociale pošiljala tja, oče ga je jemal domov. Bila sta neuigran par, trpel pa je otrok, ki ni užival potrebne ljubezni. Nekoč sva jih žena in jaz obiskala. Mati je kregala starejšega sina (13 let), ker se je s kolesarjenja vrnil zamazan od svežega asfalta. Povabil sem ga v kopalnico in mu noge umil s pasto za umivanje rok. Obrisal se je sam in prišel, usedel se mi je na kolena in me objel. V očeh je imel solze. Otrok je najbolj pogrešal razumevanje. Pisal mi je. Iz Smlednika je domov pisal sedem pisem v enem dnevu. Njegovi starši tega sporočila niso znali prav prebrati. Kadar je bil doma, je bežal od doma. Mnogi otroci iztirijo zaradi pomanjkanja zanimanja za njihove težave.

Neki mladoletnik je sam taval po morski obali. Bil je že na tem, da zaide v družbo mamilarjev. Za pogovor sem ga izzval. Potem mi je zaupal, da oče nima časa zanj. Sestanki so mu bili pomembnejši. Tako rad bi imel družbo bratca ali sestrice. Zakaj teh želja ne zaupaš staršem? Če ne moreš povedati, napiši te srčne želje v pismu. Ko boš odrastel, boš ljubezenska čustva izpovedal dekletu v pisemcih. Mnoge ženske takšna pisemca hranijo kot dragocene relikvije. Zato kar pogumno napiši očetu pismo in ga prosi, da si vsaj ob nedeljah vzame čas za odraščajočega sina. Molče me gleda v oči. Obraz se mu zjasni in poprosi: Ali me boste počakali? Da, seveda bom. Potem steče proti mestu in se vrne s pisalom in papirjem. Nobenega pisma še nisem napisal. Prosim, pomagajte mi! Te besede so bile dokaz fantove resnične duševne stiske. Dragi oče. Pogrešam Te. Prosim Te, da najdeš čas tudi zame. Rad bi imel tudi sestrico ali bratca. Kaj če me avto povozi? Kdo bo potem imel to veliko hišo? Denar, ki mi ga daješ, ni dovolj. Jaz v odraščanju potrebujem tudi očeta. To ti sporoča in želi vedno Tvoj sinek... Velel sem mu, naj prebere, in če se strinja, lepo berljivo podpiše. Polglasno je bral in iz oči so mu silile solze. Že dolgo nisem jokal. Podpisal je in me objel. Zanimivo, da mame ni omenjal. Vprašal pa nisem, da ga ne ranim.

Vzgojnemu zavodu v Smledniku svetujem, da v bližini poišče dovolj sob za starše zavodskih gojencev. Povabite starše, da skupaj preživijo vsaj nedelje, če ne morejo še sobot. Tako boste imeli priložnost vplivati na spremembo staršev in prek njih na poboljšanje vam zaupanih otrok.

Frančišek Vrankar, Kranj