Leta 2013, ko sta od sprejetja konvencije o otrokovih pravicah pretekli že več kot dve desetletji in ko so številna strokovna prizadevanja poskušala prispevati k spreminjanju zavesti ljudi, ki so dolga leta živeli v družbi, kjer je bilo nasilje nad otroki sprejeto s strpnostjo, včasih celo z odkritim odobravanjem, je preprosto nesprejemljivo govoriti o kakršnem koli telesnem kaznovanju kot možnem načinu vzgajanja. Nerazumno je razglabljati o »pravi« meri telesnega kaznovanja ter »pravi« meji med nasiljem in kaznovanjem – edina prava in varna meja je ničelna toleranca do nasilja!

Na naslovnici zbornika Zveze prijateljev mladine iz leta 2007 »Zagotovimo našim otrokom mladost brez telesnega kaznovanja« beremo, da je vsaka klofuta, udarec po ritki ali drugo nasilje nad otrokom, telesno ali duševno, zoper njegove pravice. Avtorji pozivajo k razmisleku o vzgoji otrok brez telesnega kaznovanja. Odločitev, da se otrok telesno ne kaznuje, mora postati imperativ! Jasno zapisano stališče v žal zavrnjenem družinskem zakoniku, ki je prepovedal vsakršno telesno kaznovanje otrok, je bilo korak v pravo smer. Nasilje nad otroki pa prepoveduje zakon o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008. V 3. členu zakona je fizično nasilje opredeljeno kot vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. V 4. členu pa zakon pravi, da posebno varstvo pred nasiljem uživajo mladoletni družinski člani (otroci). Ti so po zakonu žrtve nasilja tudi v primeru, če so prisotni pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom.

Vsako telesno kaznovanje otroka pomeni nespoštovanje otrokovega dostojanstva. Z vsakim udarcem otroka ponižamo in prestopimo mejo spoštovanja njegovih temeljnih pravic. In ko odrasli enkrat prestopimo to mejo, je težko narediti korak nazaj. Ko odrasli prestopimo mejo nenasilja v odnosu do otrok, otroke učimo prestopiti meje sočloveka. Dostikrat to mejo prestopimo, ko smo nemočni – telesno kaznovanje izraža starševsko nemoč. Starše je treba podpreti v procesu vzgoje, da bodo znali ustvariti kontekst, v katerem se bodo otroci počutili (čustveno) varne.

V današnjem času potrebujemo nove načine, kako biti v odnosu z otrokom. Spoštljivo zavezništvo z otrokom, ki vsebuje odločitev, da smo na otrokovi strani, pomeni odnos, ki varuje pred nasiljem. To je odnos, ki spoštuje otroštvo, ki prizna otroka, njegove vire, znanja, zmožnosti, upanja in sanje. V takem odnosu gre za prijaznost in sočutje, potrpežljivost in pogum. Za to se moramo odločiti odrasli. Odrasli smo odgovorni in temu se ne moremo izogniti. Spoštljivo zavezništvo varuje in omogoča izkušnjo, da nasilja ne potrebujemo. In takšne izkušnje potrebujemo odrasli in (predvsem) otroci!

dr. Nina Mešl v imenu fakultete za socialno delo