Česa vsega ne slišimo v takšnih trenutkih. Kako bomo poskrbeli za javno šolstvo, javno zdravstvo, povečali število zaposlenih, skorajda poplačali vse dolgove, ki jih ima naša domovina, skrbeli za upokojence, za mlade, za otroke, za vse. Če boste rekli, da je to v času pred volitvami naravno in logično, imate prav.
Tako se nabirajo glasovi volilcev in vse je všečno, vse sprejemljivo in prebavljivo. Pogovarjamo se o čisto novi hiši, v kateri bomo imeli vsi dosti prostora, vsak svojo sobo in veliko kuhinjo, v kateri bo dovolj hrane za vse, in še in še. Ves čas pa sem pogrešal podatek, kje bo ta hiša stala in kdo je napravil načrt zanjo. Imamo gradbeno dovoljenje in navsezadnje denar za to gradnjo.
Nič od tega nam naši bodoči in sedanji predstavniki oblasti niso povedali. Konkretno sem pogrešal vsaj štiri komponente vsake trdne države, vsake, ne glede na to, ali je demokratična ali pa je neki spoj samovladja ali enoumja. To so organizacija, komunikacija, zaupanje in odgovornost.
Resnici na ljubo in točnosti seveda moram zapisati, da je Miro Cerar govoril vsaj o zaupanju, ki je temelj vsega, česar se lotevamo skupaj. Drugi pa so tvezili z bolj ali manj prepričljivimi otrobi, ki jim bomo verjeli. Seveda jim bomo, saj drugače sploh ne gre. A resnica se vsak dan bolj jasno plazi med nas.
Vlada in parlament nista sposobna spraviti skupaj nekaj trdnega, nekaj pokončnega, in vsi se le izgovarjamo drug na drugega, kako se ne da drugače, če že, potem naj to napravijo drugi. Vsi ves čas prežimo na vsakega, ali bo naredil napako in ga bomo preganjali v javnosti, če že ne na sodiščih. Komunikacije so torej vsaj previdne, če sploh so. Zaupanje le kdo komu, če pa nam gre le za to, da izkoristimo vse mogoče danosti, da bi si vsaj nekoliko popravili svoj položaj.
Kakšne ljudi nastavljamo na vodilne položaje, lahko vidi vsak v svoji organizaciji, šoli, zdravstvenih ustanovah. Včasih, se pravi v tistih svinčenih enopartijskih časih, je moral človek poleg zaupanja partije imeti vsaj nekaj znanja o tem, kako se dela in vodi določeno ustanovo. Danes so vodilni ljudje nastavljeni po sistemu naši in nikogar ne zanima, ali kaj znajo in ali imajo kaj jajc za sprejemanje odločitev. Za postavljanje ljudi na prava mesta. Za postavljanje prave igre z želenim učinkom.
O tem nismo slišali nič. Ljudje pa vsak dan težje živijo. Ali politiki tega ne vedo ali pa jih to sploh ne zanima. Le zakaj bi jih? Kaj mislite?
Luj Šprohar, Ljubljana
