Jasno, da vrhovno sodišče za odločitev o tem, ali je sodba Janši zakonita ali ne, potrebuje mnogo več časa, najbrž nekaj mesecev. Dokler o tem ne odloči, pa bi vprašanje zadržanja ali nezadržanja izvrševanja zaporne kazni sodišče moralo reševati prav ob upoštevanju ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki ga pa tudi odvetnik Zakonjšek v najini polemiki očitno ne razume. Seveda mora biti »politik pred sodiščem obravnavan enako kot kdorkoli drug« – toda če ta »kdorkoli« (dotedanji politik ali ne) dobi poziv v zapor ravno v dneh, ko bi moral kot kandidat nastopati v predvolilni kampanji, je to okoliščina, kjer taka ali drugačna odločitev o dnevu nastopa zaporne kazni bistveno poseže tudi v ustavne pravice njega in vseh volilcev v predvolilni kampanji in kasneje na volitvah. In vsaj vrhovno sodišče v pravni državi bi moralo biti sposobno v takem primeru o tem vprašanju odločiti takoj – tudi v enem dnevu, če se je predvolilna kampanja že začela. Pri tem mora pretehtati samo to, s katero od obeh možnih odločitev bi lahko nastala večja škoda – z zadržanjem ali z nezadržanjem (recimo, če bi bila nevarnost, da bo obsojenec potem pobegnil), popolnoma nepomembno pa je pri tem, kako sodišče, preden je spis temeljito preučilo, ocenjuje izglede tega obsojenca na zahtevano razveljavitev njegove sodbe. Naj jih ocenjuje kot majhne, srednje ali velike – možnosti za končni uspeh v tej fazi postopka (razen v izjemnih primerih) še ni mogoče izključiti – in zato ta prognoza (o izgledih na končni uspeh) ne sme igrati nikakršne vloge pri odločanju o tem, ali mora obsojenec nujno v zapor takoj ali pa se lahko s tem počaka do dokončne odločitve.
Če, kot rečeno, tega ne razumejo niti nekateri vrhovni sodniki in ugledni odvetniki, kako potem zameriti novinarju Berdonu, da prav pod vplivom pridobljenih mnenj takih pravnikov sedaj že tretjič zatrjuje, da je gornji argument treh ustavnih sodnikov (in tudi moj) »popolnoma absurden« – čeprav v prid nasprotnega stališča ne zna navesti nobenega nasprotnega argumenta? Zamerim pa mu, da tudi zoper vse drugo, kar sem mu zelo konkretno in natančno očital, ne zna navesti nobenega konkretnega argumenta, ampak se pri prvem očitku izgovarja na to, kaj so napisali drugi (jaz pa mu očitam, kaj je napisal on), pri drugem (o nedopustnem in neargumentiranem napadu na tri ustavne sodnike kot »teptalce vsega, kar naj bi predstavljalo ustavno sodišče«) pa celo na to, kar so drugi (»številni pravniki«) samo njemu povedali. Ko se poleg teh »drugih« pojavi v javni razpravi še »tretji« (tukaj jaz) in navede drugačne argumente, pa novinar »zmrzne« in samo še ponavlja: tako so mi pač povedali. Sklicevanje na avtoritete (prave ali neprave, niti ni važno) pa zame ni resna in odgovorna razprava o argumentih.
Matevž Krivic
