Po mojem skromnem mnenju gre bolj za to, da bi morali v zakonodaji upoštevati predvsem načelo »kaj je prav«. Ali je prav, da ima na primer peščica bogatašev (1 odstotek človeštva) v rokah npr. 40 odstotkov bogastva vsega sveta? Ali je prav, da 15 odstotkov človeštva strada ali išče hrano po kontejnerjih? (O lenuhih imam posebno mnenje…) Ali je prav, da izobražujemo otroke bogatih staršev drugače kot otroke revnih staršev? Ali je prav, da plačujemo bolj ali manj visoke obresti in tako ustvarjamo bogastvo, spet samo za nekatere? Ali bi morali za dokaz koruptnosti pridobiti posnetke podkupovanja (za katere bi pa spretni advokati združeno ugotavljali, da so ponarejeni in zmontirani)? In tako naprej…
Na misel mi prihaja stališče nekaterih pravnikov: »Bolje je spustiti deset krivičnikov kot obsoditi enega nedolžnega…« Kaj pa sto krivičnikov? Ali tisoč krivičnikov? Ali je bolje spustiti tisoč krivičnikov kot obsoditi enega nedolžnega? No, napake so možne povsod, tudi v pravu, sklicevati se na to je pa nekaj povsem drugega. Sèm sodi tudi razprava o zakonitem zbiranju dokazov. In sicer danes, ko vsi prisluškujejo vsem in na vsakem koraku. Po drugi strani pa si na primer policija ne upa vprašati mame nekega obsojenca, kje je njen sin…?
Ko smo leta 1990 imeli prve svobodne, demokratične, enakopravne, tajne, neposredne itd. volitve, smo izvolili poslance v vse tri veje oblasti, zakonodajno, izvršno in sodno. Danes pa naj bi politika odločala, kakšna naj bo sodna oblast…
Stara ljudska modrost pravi, da je politika kurba in da politiki lažejo: eni bolj, drugi manj, eni prej, drugi pozneje (svetla izjema je Winston Churchill leta 1939).
Sèm sodijo tudi poskusi, kako bi nekatere pretirano zaupne volilce »nategnili«. Pred kratkim me je zelo presenetilo, ko sem na TV zagledal posnetek, kako JJ sprejema simbolično Kristusovo telo…
Po mojem, še vedno skromnem mnenju, se bodo razmere izboljšale šele takrat, ko bo izobražena mladina izglasovala za svoje poslance ljudi, ki si bodo upali obdavčiti pretirano visoke ekstraprofite, ne pa zmanjšati davke na dobičke, ki so posledica finančne ali ekonomske kraje. (Tudi ekonomistov imamo preveč takih, ki samo filozofirajo, bolj malo pa svetujejo, kam naj se proizvodnja usmeri, da ne bo samo pobirala ostankov).
Delna rešitev bi bila tudi uveljavitev UTD (univerzalnega temeljnega dohodka).
Ob 23-letnici države pa še vedno obžalujem, da je Peterletu in kompaniji z 2-odstotno prednostjo uspelo prevarati določeno število bogaboječih Slovencev in nas zapeljati v najbolj grenke razmere turbokapitalizma.
Slavko Krušnik, Ljubljana
