Ugovor (čigave) vesti

Zeliščarice in zdravilke so, še preden so jih razglasili za čarovnice, znale »upravljati« plodnost s pomočjo naravnih preparatov in postopkov. Tega znanja ni več, v primeru prepovedi splava v zdravniških ustanovah se bodo razmnožili šarlatani, ki bodo splave opravljali na črno, za denar in brez veliko moralnega občutka. Koliko od tistih, ki danes mahajo z ugovorom vesti, bo v primeru spremembe zakona odprlo privatne »splavilnice« in mastno služilo?

Izsledki pri nas kažejo, da število splavov upada in da so tiste, ki se zanj največkrat odločajo, ženske pri tridesetih in ne nadobudne pubertetnice, ki se nepremišljeno spuščajo v spolne odnose. Naša mladina je menda dobro ozaveščena in informirana o neželeni nosečnosti in se pred njo zna in zmore zavarovati. Ženske so bile in bodo na vratih življenja in smrti, vsako novo rojstvo je v določenem odstotku tvegano za mater in otroka. Zato je dobra zdravniška oskrba porodnic in tistih, ki zaradi določenih razlogov to nočejo biti, velik korak v napredku javnega zdravstva.

Na eni strani smrt, na drugi življenje, kot bi iskali sveti gral, da bi nas razsvetlil, a se nam ta izmika in se ne pusti ujeti. Znanost in vera, obe v rokah mož, sta si skozi politiko in moč od nekdaj želeli doseči to vedenje, podzavestno čuteč, da jim ženska narava nekje ne dovoli blizu. Ko se zgodi ekonomska kriza, je ta vedno plod moralnega padca tistih, ki upravljajo svet.

Nepravilna razdelitev dobrin povzroča izkoriščanje in ponižanje enih na račun drugih. Ekonomska kriza je povezana s politično, in to je moment, ko vlade in politike usmerijo pozornost ljudstva v neprave probleme, kot je recimo vprašanje splava ali nošenje naglavnih rut, čisto vseeno je. Ženske so tista polovica sveta, ki že stoletja trpi vsemogoča izkoriščanja in ponižanja, če bi se temu uprle, bi bil to največji upor v zgodovini človeštva. Da do tega ne bi prišlo, so podvržene številnim kulturnim in verskim krotitvam.

Splav za žensko ni nikoli lahka odločitev, a je prav, da ostane predvsem njena pravica in presoja, ki jo kvečjemu deli s partnerjem, ne pa z župnikom in socialno delavko. Izobraževanje, moralna in materialna podpora v situacijah, ko ženske v stiski ne morejo prehraniti svojih (in partnerjevih!) otrok, preprečevanje nasilja v družini, pravočasna izterjava preživnin, boljša dostopnost delovnih mest za matere, to so načini, da se izognemo večanju števila splavov.

Prenašanje odločitve post festum, ko je neželena nosečnost tu, na sistemske izvajalce žensko znova postavlja v položaj neprištevne in neodgovorne državljanke, katere glavna in edina vloga je rojevanje po zapovedi drugih. Upam, da se tovrstna nagnjenja nikoli ne uresničijo, ne pri sosedih ne nikjer.