Toliko o “naših”

No, tolažim se s tem, da ima vse svoj cikel in da tudi to še pride, ter seveda s tem, da mi gre napovedovanje vremena bolje od meteorologa.

Saj res, športniki. Naši športniki. Prav v tem je problem, ker so že malo preveč naši.

Gledam Tino Maze in se veselim z njo, ko zmaguje. Kaj veselim, praznujem, ko zmaga. Moj stric vedno obesi zastavo, ko zmaga, včasih mu zmanjka zastav, a za Tino in druge športnike bi jo še sešili, če bi bilo treba!

Pa vendar, tako kot pri vsakomur, nastopi tisti trenutek, ko ne gre vse po načrtih.

Takrat me oblije, pri priči osivim in se sprašujem, kako si lahko smučarka takšnega kova dovoli takšno napako. Pa tako dobro ji je šlo, še meni bi uspelo, v spanju!

Pri skakalcih je zgodba podobna. Malih skakalnic sploh ne gledam. Če ni več kot 200 metrov, to sploh ni skok. Vedno pravim skoku skok, tudi če bi kdo odletel 400 metrov daleč. Tako so mi vcepili v glavo. Torej, ko se začne zares, sredi kosila, pohitimo vsi od mize gledat, kaj bo naredil Prevc. Če ne gre, nihče ne bo šel nazaj za mizo. Vsi izgubimo tek. Toliko treninga, pa takšne močne sponzorje ima, ko je treba, pa nič! Nedopustno. Dva dni rehabilitacije. Odpoved.

Iz drugega zornega kota, ki je vsekakor prijetnejši za vse strani v tej zgodbi, pa so stvari videti takole.

Lažje in pravičneje je gledati oba akterja in seveda vse druge športnike kot le športnike.

Potemtakem postane »naša« Tina Maze le Tina Maze. Vrhunska športnica, vredna občudovanja.

To je njen poklic, svojo življenjsko pot je podredila drugačnemu tempu in to vsekakor počne le zase. Ne muči se po cele dneve zato, da bi ustregla meni, ampak sebi. Če ji vmes nekajkrat ne gre, ji pač ne gre. Tudi sodniki in uradniki se šolajo že skorajda predolgo, pa so stalno neučinkoviti, brez svetlih trenutkov.

Če pogledam s te plati, spremljanje njene športno-življenjske poti sploh ni več tako samoumevno, ampak privilegij, ki mi ga Tina dovoljuje in dopušča. Privilegij, da tako dobro smučarko lahko spremljam, kako smuča po vsem svetu, v vseh razmerah in na koncu še pol dneva vrže stran za vse intervjuje, le zato, da smo vsi potešeni.

Prav tako »naši« skakalci, biatlonci, plavalci in drugi, ki tekmujejo v športu, za katere sploh ne veš, da obstaja, postanejo le športniki. Tako vsi izgubijo tisti nehvaležni privesek »naši«, ki je že dolgo nazaj izgubil pravi pomen in ima, če se malo zamislim, bolj lastniški priokus kot družbenopovezovalnega. Torej, naj mi vsi športniki oprostijo za moje vedenje, od danes naprej jih spremljam in podpiram kot v zakonu: v dobrem in slabem!