V parlamentu kot zakonodajni veji oblasti sedijo članice in člani strank. Torej gre za štiriletno karanteno okužencev? Kje piše, da kdor pač čuti za to interes in potrebo, ne sme biti član stranke? Vse več stvari ne dojemam več, kar pač pripisujem starostnemu pojemanju. Še danes na primer ne razumem pogroma okrog mariborskih radarjev in tega, da se nismo domislili, kako enostavno bi se jim dalo izogniti: vozili bi pač po predpisih! Zdaj ne dojemam vika in krika okrog izvolitve predsednika KPK. Možakar naj bi bil okužen, ker je bil član neke stranke, ki ima nekega člana, ki je postal že sinonim za preiskovanca… Pravijo, da imenovanje ni bilo nezakonito, da gre pač za moralo, za morebiten konflikt interesov. Sprašujem se: bi bilo ropotanja manj, če bi bil gospod član recimo ljudske ali upokojenske stranke, da omenim le dve, ki (za zdaj) še nimata preiskovancev? Sploh pa je morala v tej družbi le še samotolažba za siromake. Še v sosedskem okolju ti jadrno prilepijo oznako zavistneža, če vztrajaš pri tem, da bi kazalo spoštovati skupno dogovorjena pravila obnašanja pri upravljanju etažne lastnine.
Ne zamerite mi, do včeraj za gospoda, ki je predsednik KPK, še slišal nisem, danes verjamem v to, da bo to delo opravljal (vsaj) pošteno, saj ga bo na to nenehno opozarjal težak nahrbtnik, ki mu ga je naprtilo sedanje množično žlobudranje o morali.
Mene morda moti le to, da gospod ni že takrat, ko je predsednik države pred njim in kolegoma iz senata žlobudral, kako bi odločil drugače, če bi imel več pristojnosti, ponosno odkorakal iz kadra. Četudi je res, da smo od tega predsednika vsega vajeni: pomiva, pometa, peče dobrote, kida, maha z zastavo, drsa, čisti čevlje, a pri prvi stvari, kjer bi moral vsaj poskusiti biti resnejši, predsednik države poskuša samoljubje reševati na račun drugih… Takšnega pač trpimo, tudi tisti, ki ga nismo volili, čeprav bi še kako radi imeli čustveno zrelega predsednika, na katerega bi zmogli bili ponosni. A so ga izvolili tisti, ki nam tega niso privoščili. Kar je seveda demokratično in zakonito.
Josip Meden, Ljubljana
