Spoštovana gospa Tanja Lesničar - Pučko!

Komentar ste napisali na osnovi citata treh stavkov, ki ste ji vzeli iz telefonskega intervjuja, ki ga je naredil vaš kolega Rok Knafeljc. Telefonski intervjuji so pa telefonski intervjuji, saj je novinar svoja vprašanja in moje odgovore objavil v okviru svojega članka. V osnovi je bil korekten. Žal pa je njemu – ali komu drugemu – ušla majhna tipkarska napaka, ki bi jo morda kdo lahko razumel kot vsebinsko, čeprav ne bi bila povsem smiselna. Rekel sem namreč in pozneje tudi preveril, da so olimpijske igre tam (v Sočiju) zaradi športa in ne da reformirajo Rusijo, skratka, črko r so v vašem časniku brez moje soudeležbe zamenjali s črko d. Na napako smo vaš časopis opozorili že na dan objave in smo domnevali, da jo boste popravili po načelu errata corrige. Namesto tega in morebitnega opravičila pa sem moral doživeti vaš neutemeljeni napad.

Večine tistega, kar mi očitate ali pa izvajate iz vaše analize, nisem nikoli trdil. Tako ne mislim, da je štoparica etično merilo, to je pač vaša pogruntavščina. Preberite si etični kodeks Mednarodnega olimpijskega komiteja, etične kodekse mednarodnih in slovenskih športnih organizacij, da boste razumeli, o čem v olimpijskem gibanju in športu govorimo, ko se sklicujemo na športno etiko. Poleg tega morda tudi veste, da sem celo življenje dovolj družbeno angažiran, da ne bi imel o odprtih vprašanjih svojih vrednostnih stališč in da se ne bi zanje tudi dovolj načelno zavzemal.

Nesporno je, da je šport sestavni del družbenih in političnih dogajanj po svetu. Nisem pa za to, da bi se šport kot tak ali udeležba na olimpijskih igrah izkoriščala za propagando političnih stališč, in to ne mojih, ne vaših in ne katerih koli tretjih, saj ne bi bilo prav, da bi olimpijske igre uporabili, zato da bi vsiljevali svoja stališča drugim ali pa državi gostiteljici. Časi boja za enakopravnost spolov in ras so se na olimpijskih igrah uspešno končali že pred desetletji; po nekaj neuspešnih bojkotih olimpijskih iger tega ne počne danes nihče več. Nasprotno na OI sodeluje več nacionalnih olimpijskih reprezentanc, kot je članic ZN. Preprosto povedano, stališča, ki sem jih zapisal, so stališča ogromne večine v mednarodnem olimpijskem gibanju, pa če je to komu všeč ali ne.

Tako tudi nimate prav, ko menite, da je olimpijsko gibanje od vsega začetka politično, razen če »politicum« razumemo v najširšem smislu. Nepolitično je bilo tudi v času Pierra de Coubertina, ki se je zelo trudil, da bi se MOK izognil vplivu politike. Prav on se je skupaj s svetovalci takrat spomnil še danes veljavnega arhaičnega in nedemokratičnega pravila, da MOK sam voli svoje člane. Tako je poskušal preprečiti politični vpliv na njih.

Za človekove pravice v najširšem smislu se je sicer treba zavzemati. Upoštevati pa je treba, da na svetu in v Evropi obstajajo številne organizacije, ki so pristojne za človekove pravice in se z njimi intenzivno ukvarjajo. To so poleg Združenih narodov v svetovnem okviru v Evropi še Evropska konferenca za varnost in sodelovanje, Evropsko sodišče za človekove pravice (ki se precej ukvarja s Slovenijo: izbrisani, dolžina sojenja, varčevalci LB) ter Svet Evrope s posebnim komisarjem za človekove pravice. Ruska federacija je povsod zelo pomemben član. Najbrž ni naloga športnih organizacij in športnikov, da nadomestijo te mednarodne organizacije, saj imajo za to premalo moči in premalo znanja.

Ko ste zapisali, da brez ekonomije ne bi bile možne olimpijske igre, kar je zanesljivo res, ste dodali, da tudi službe g. Kocijančiča ne bi bilo. Tu Vas moram popraviti. Bistveno načelo sodobnega časnikarstva je natančnost, ki se jo da zagotoviti le, če se navedbe preverijo. Obvestiti Vas moram, da sem izvoljeni predsednik Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez, ki za svoje delo nikdar ni dobil plačila, ki na OKS nima svoje pisarne in tudi službe ne.

Športnice in športniki se ukvarjajo s svojim športom zato, da bi dosegli vrhunske športne rezultate. Da bi bili boljši od drugih po vsem svetu, se morajo izjemno truditi in žrtvovati leta in desetletja svojega življenja. Na olimpijske igre se je izredno težko uvrstiti, zadostiti izredno zahtevnim kriterijem Mednarodnega olimpijskega komiteja uspe le redkim. V primeru bojkota OI ali drugih dejavnosti, ki bi posameznim športnicam in športnikom preprečile ali pa otežile njihove nastope na največjem tekmovanju v njihovem življenju, bi največjo in nepopravljivo krivico napravili prav njim. Oropali bi jih edinstvene priložnosti za uresničitev njihovih življenjskih stremljenj, enako kot se je to dogodilo tistim, katerih države so se odločile za bojkot olimpijskih iger v Moskvi ali Los Angelesu.

Naj zaključim: ne verjamem, da bo kateri koli športni narod bojkotiral olimpijske igre v Sočiju, in ne verjamem, da bi se za tako stališče dalo pridobiti katerega koli slovenskega olimpijskega reprezentanta. Prav tako ne verjamem, da bodo olimpijske igre v Sočiju na koncu še najbolj podobne gulagu. Če ne gre za tiskarsko napako, ki bi jo bilo treba popraviti – gre za eno večjih neumnosti, ki sem jih prebral v zadnjem času. Je pa res, da smo zaradi izvajanja politike varnosti čedalje bolj utesnjeni in da postaja prisluškovanje pa tudi objavljanje tajnih prisluhov velik civilizacijski, pravni in moralni problem.