Precej jasen je odgovor na to, zakaj učenci ne hodijo radi v šolo, se ne učijo radi in jim domače naloge niso prioriteta. Seveda ne, na začetku šolskega leta jim predstavimo kriterije znanja in učne cilje, kar pomeni, da si pač izberejo, za kakšne ocene se bodo trudili, in nič več.
To je tako imenovana bančniška šola, ki temelji na materialističnem razmišljanju posameznika: »Kar se bom naučil, to bom dobil.« Zaradi takšnega razmišljanja drastično upada ustvarjalnost mladih, s tem pa se zamajejo temelji njihovega polnega in srečnega življenja. Zato poudarjam, da številske ocene v osnovno šolo ne sodijo. Dr. Zalokar-Divjakova trdi, da so včasih učenci bolj samostojno opravljali šolsko delo, kljub temu da starši niso bili vedno obveščeni o njihovem uspehu v šoli. Se popolnoma strinjam, a v tistih časih je imela šola tudi svoje vrednote, za katere smo se takratni mladi potegovali, stremeli k doseganju določenih ciljev, ki so nam bil v čast in ponos (cicibani, pionirji, nato mladinci). Na tem mestu se bo sicer kdo spotaknil glede na tiste čase, a ne morem si kaj, da ne bi trdil, da smo imeli mladi takrat dovolj visoko motivacijo, da iz sebe nekaj naredimo.
Današnji učenci nimajo šolskih vrednot, iz okolja prejemajo samo negativne novice, služb za njih ne bo, prihodnosti ni, na svojo državo niso ponosni, le kako bi bili. Takratni časi so bili gonilo za našo motiviranost, pri nekom bolj, pri drugem manj, a šolo smo spoštovali, kljub temu da je temeljila na prijaznosti.
Kot inkluzivni pedagog pa tudi menim, da morajo biti vsi otroci deležni pomoči, vsi otroci so posebni, enkratni, biopsihosocialni. Seveda tisti z odločbami potrebujejo še toliko kvalitetnejšo pomoč, saj imajo vsi enako pravico do izobrazbe. Vsi pa zagotovo ne morejo imeti enakih delovnih navad, saj družba potrebuje široko paleto poklicev in znanj.
Jurij Marussig,
absolvent magistrskega študija inkluzivne pedagogike
