In potem so se naši s sekretarko menili o količini pridelka na hektar, za katero je Statistični urad RS (Surs) izračunal, da je v vinorodni deželi Posavje zaradi sortimenta v povprečju nekoliko večja kot v drugih dveh vinorodnih deželah. Predstavniki ZDVD pa so ugovarjali, da je to res, a je tudi res, da je cena grozdja premo sorazmerna s količino pridelka, da bi bilo treba upoštevati in pridelek in njegovo ceno in tako dalje. Strniševa se je izgovarjala, da Surs nima podatka o povprečni ceni grozdja v posameznih deželah, na kar so naši pogajalci ugotovili, da bi bilo potem treba ob povprečni ceni grozdja za vse regije upoštevati tudi povprečne pridelke, se pravi enake, za vse regije. Skratka, so rekli naši, da metodologija, po kateri smo vinogradniki jugovzhodne in spodnjeposavske regije prvaki v izračunu KD, ni vredna piškavega oreha.
Kljub temu ni verjeti, da bi vsevedni državni uradniki spoznali svojo zmoto in da bi naši pogajalci v Ljubljani kaj dosegli. Že samo dejstvo, da jih je minister prepustil svoji sekretarki, kaže na odnos prvega človeka za kmetijstvo v Sloveniji do tisočletne tradicije vinogradništva na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini, do cvička kot evropsko zaščitene unikatne blagovne znamke in kot ene najpomembnejših prvin turističnega razvoja obeh obravnavanih statističnih regij ter ne nazadnje do pogajalcev, ki so predstavljali 6000 organiziranih vinogradnikov znotraj ZDVD.
Takšna je pač narava oblasti dandanašnji v tej naši nesrečni državici, ki se pohotno ozira po Švici, v resnici pa ne ve, kaj bi sama s seboj. In namesto da bi si minister vzel čas in si na lastne oči ogledal pridelovalne okoliščine cvička, denimo tam v strmini Šutne, ki še ni videla traktorja, ter na podlagi videnega udaril po mizi in na seji vlade dejal, da »naši izračuni med pridelovalnimi stroški in prihodkom kažejo, da je treba tem ljudem dati subvencijo, ne pa davka v obliki katastrskega dohodka«, je ravnal kot novodobni politik Alan S. Vinja in bržda kot navadno letel pred TV-kamere razlagat, da so lestvice KD prišle na dan, brez da bi bile poprej usklajene na vladi s kmetijskim ministrstvom.
Pred kakšnimi 130 leti, ko je s pojavom trtne uši tudi vinogradništvu v naših krajih grozila katastrofa, je rajnka Avstro-Ogrska pri priči odpisala vse davke, na svoj račun nabavila ameriške trsne podlage, na deželo pa med ljudi poslala potovalne učitelje, ki so postavili priročne trsnice (prva med njimi v Sloveniji je bila v Kostanjevici na Krki) in naučili naše prednike cepiti. In nam tako s pomočjo tuje narodne države ohranili dragoceno dediščino, ki je stoletja oblikovala našo narodnostno in gospodarsko identiteto in ki nekomu danes očitno predstavlja priročno sredstvo za krpanje razcefrane državne blagajne. Nič zato, če bo jutri v Šutni in po vsej Dolenjski namesto božje rastline raslo grmovje in če bo splavala po vodi še ena razvojna priložnost. Naj razume, kdor more!
Ivo Kuljaj, mali vinogradnik
