Mislil sem, da bo ta izjava prizadela vodstvo in odgovorne, ki skrbijo za slovenski jezik na RTV, pa je od takrat vse veliko slabše. Kje je skrb za zborno izreko in kulturo govora? Mikrofonski govor zahteva zdrav organ – instrument, določene predispozicije. Novinar, reporter, napovedovalec, govorec, voditelj oddaje mora izpolnjevati zahteve, merila, kriterije in zakone, ki jih zahteva in določa mikrofonski govor, predvsem pa mora biti njegov besedni zaklad izredno bogat. Danes pa poslušamo po valovih radia in gledamo po televiziji več kot devetdeset odstotkov govorcev in novinarjev, ki pred mikrofon ne sodijo! Kje je govorna tehnika? Mikrofonski govor? Govorne napake, predvsem problemi s sičniki in šumniki, dolgi, kratki padajoči in rastoči vokali, poudarki, ne samo besed, ampak tudi smiselni v stavku, melodija in ritem stavka, upoštevanje ločil, pogrkovanje, monotonost, hripavost, toda ne trenutna, barva glasu, tehnika govora, dihanje pred mikrofonom, ki je takšno, da te je strah, da te bo sprejemnik posrkal, zaprta nosna votlina in neizgovarjanje sičnikov in šumnikov, črk s, c, č in š, pokanje s konzonanti, predvsem s p-jem, valjanje jezika po ustih, da samo čakaš, da bo govorec pogoltnil lasten jezik, monotono govorjenje, jakost glasu, intenziteta govora itd. Pozor! Tudi govorec brez glasilk nastopa! Včasih voditelji programov ali občasni govorci, kakor se »titulirajo«, pozabijo, da so pred mikrofonom, in pretirano glasno govorijo oziroma nekontrolirano kričijo v mikrofon, da so popolnoma nerazumljivi. Hvalijo se, da že deset let bivakirajo na radiu, a še vedno ne preberejo vremenske napovedi brez napake itd. Kje je slovnica, dvojina? Besede se vežejo v stavke in ne izgovarjamo ter iščemo vsake besede zase z dolgimi pavzami med njimi.
Aaaaa, eeeee, eto, evo, ajde in drugi balkanizmi ter pomagala ne sodijo na nacionalko.
Dopisniki čitajo svoje umotvore kot prvošolčki – Zagreb ali kot da bodo vsak čas izdihnili – Celje. Slab govor, dialekt, slaba izreka nehote potegne pozornost drugam.
Človek se lahko zmoti, ampak ne zmeraj!
Imam občutek, da bi tudi logopedi dvignili roke, ker lektorji, kot kaže, so jih že. Ne razumem pa, zakaj so na plačilni listi. Lektorji in govorci!
Poglavje zase so športni reporterji brez občutka za jakost mikrofonskega govora in razumljivost, sploh pa je njihov besedni zaklad čisto na psu. Ob kakšnem uspehu športnika se nerazumljivo, neartikulirano derejo v mikrofon in moramo čakati, da jih histerija mine, da sploh razumemo, za kakšen dosežek gre. Reporter naj bi z besedami orisal dogajanje, da bi »noreli« mi pred sprejemniki in ne oni. Zanimivo, da teh problemov nimajo strokovni sodelavci, ki lepo govorijo in se jih razume. No, ne čisto vseh. Na televiziji pa novinarji, reporterji komentirajo dogajanje, ki ga seveda sami vidimo in spremljamo, tako da je njihovo blebetanje in poudarjanje ter vlečenje in petje zadnjega vokala v besedi samo moteča nadloga. Osnovno je: ne komentiraj med akcijo in tistega, kar vidim oziroma gledam. Potrebna je mera in še enkrat mera. To je osnovno, kar mora reporter upoštevati, in besedni zaklad mora biti nekoliko širši kot le uporabljanje samo približno sto petdeset besed. Komentiranje ne sme biti končano ob koncu dogodka, ampak je naslednji dan potrebna analiza povedanega z lektorjem in s starejšim, izkušenim kolegom. Vsega spoštovanja vreden je reporter dr. Stare. Za radijce in »holivudarje« resnično doktor. Vprašajte in učite se.
Tudi če so sodelavci radia in televizije trenutno »in«, to nikakor ne pomeni, da lahko brez kakršnih koli meril sedijo pred mikrofonom. Lahko napišejo prispevek, prebere pa naj ga napovedovalec. Tudi drugi sogovorniki, ki ne obvladajo slovenskega jezika, naj bodo citirani. Tako tudi politiki, ki ne obvladajo tekoče jezika in imajo težave z artikulacijo. Njihove izjave naj bodo citirane.
Človek se ne rodi nestrpen, ampak mora biti prej napaden besedno, versko, ideološko, slušno, vidno, fizično…
Teme, ki so beden domet uredniškega izbora na televiziji in radiu, pa nestrpnosti dajejo duška. To se vidi in sliši, kadar so na sporedu kontaktne oddaje. Dialogi, ki potekajo med voditelji in klicatelji, so v večini poden od podna, kot oddaje Ime tedna, Toplovod, Botrstvo in še in še, vrhunec pa je oddaja Izbor popevke tedna. Šola za umske maloposestnike. Kot bi gozdarski tehnik strokovno glasbeno izobraževal nedonošenčke.
Kar zadeva izbor zabavne glasbe na RTV Slovenija, je prava katastrofa. V veliki meri. Petdesetkrat ponoviti isto besedo ali verz ob tresenju žic in izvajalec je plačan z našim denarjem. Mogoče pa celo izvajalec ali založba plača odgovornim za predvajanje, ker normalen urednik kvazipesmic ne bi dal na program. Spet, kje je društvo skladateljev in društvo slovenskih književnikov, pesnikov? Včasih se vprašam, ali slučajno na nacionalki ne poslušam Radia Študent.
Jutranja razmišljanja in komentarji na radiu so pa tako in tako v stilu zelo slabega moped šova. Voditelji se obnašajo ošabno, narcisoidno, vseznalsko, neodgovorno, nepripravljeno in celo kot da so oni lastniki. Brez vsakršne odgovornosti. Vsi lahko vse. RTV je največja »ustvarjalka« slovenskega javnega mnenja in s tem tudi eden največjih krivcev za stanje, v kakršnem smo.
Urednik mora včasih znati tudi udariti po mizi.
Človek se sprašuje, kje so institucije, ki se ukvarjajo s slovenskim jezikom. Kje so lektorji, slavisti, društvo pesnikov in pisateljev, univerza, ministrstvo za kulturo, šolstvo, inštituti, zavodi...?
To so napake, ki bi morale odnesti generalnega direktorja, direktorje in tudi programski svet RTV.
Samo pol toliko truda, kolikor ga vložijo govorci v pravilno izgovarjanje naslovov angleških popevk in njihovih izvajalcev, pa bi bilo že veliko opravljenega.
Človekove pravice v tem primeru pustimo ob strani.
Tudi SNG Opera in balet je javna ustanova. Ampak tam balerina z leseno nogo ne more plesati črnega laboda in violinist brez prsta na levi roki ne more biti solist v orkestru.
Upam, da sem naštel dovolj vzrokov za temeljit razmislek in odstop odgovornih, ki ne opravljajo svojega dela.
Janez Novak, Ljubljana