Sv. Nikolaj, ki ga poznamo kot Miklavža, naj bi prinesel skromna darila, povezana s časi, ko je ljudi tepla revščina in so otroci bili veseli kakšnega suhega sadja ali pomaranč. Poleg tega darila niso prišla kar tako, moral si jih zaslužiti. Strašni parkelj je bil zadolžen za črno listo grehov, ki so mu jih zaupali, kakopak, starši in je moral pod okni žvenketati z verigo, da so se otrokom tresle noge in so zvesto obljubljali, da se bodo gotovo poboljšali. Glede tega je vsem jasno, da so danes otroci naivni samo do te mere, ko jim koristi – na hudobnega (pravičnega!) parkeljna se kratko malo požvižgajo in se z njim gredo igrice s figo v žepu. Kaj hočemo, kriv je računalnik, ki staršem daje vsa navodila, kako se je treba obleči v parkeljna, kako dolgo verigo naj nosi in kako naj z njo žvenketa. Miklavž ima pri vsem tem delu najmanj stroškov, saj ve, da če mu kaj izpuhti iz spomina, sta tukaj še Božiček in dedek Mraz. Božička namesto parkeljna spremljajo leteči jeleni, ki so jih k nam pripeljali iz Amerike. Tudi obleko ima drugačno – rdeče hlače, kapo in površnik z belo obrobo. Ker je že poučen, da so se otroci pred njegovim prihodom spokorili, lahko bolj razveže darilno vrečo in darila strese skozi dimnik, saj se sam ne gre več dimnikarja, tudi njega je uščipnila svetovna kriza in si ne more obleke prati v nedogled, nova pa je draga. Ko se otroci poslovijo od 25. decembra in so darila odprta z velikim ali manjšim navdušenjem, bi človek pričakoval, da imajo vse te šare dovolj. Ha, pa še kaj! Če jim ne Miklavž ne Božiček nista izpolnila vročih pričakovanj, je tukaj še zadnja priložnost v podobi dedka Mraza. Če je verjeti strogo zaupnim virom, dedek Mraz prihaja iz Rusije, iz daljne Sibirije, kjer je tak mraz, da mora nositi bel ovčji kožuh in pravo polhovko na glavi. Njegove sani vlečejo jeleni, ki so se prelevili v konje. Včasih mu pomagajo palčki in gozdne živali, ki si želijo na ta račun ogledati malo sveta. Vsi trije dobri možje morajo zvesto negovati svojo podobo, za kar najbolj skrbijo trgovci, saj se bi jim utegnilo od silnega decembrskega veselja zmešati, kar pa ne bi bilo dobro ne zanje, ne za otroke.

Ko je mesec naokoli in snežinke pokrijejo lanskoletne neumnosti in porednosti, si lahko vsi oddahnejo – otroci, trgovci in dobri možje, najbolj pa mame, babice in tete, ki so ves ta čas skrbele, da se pisma in darila ne bi zmešala ter da so dobri možje odigrali svoje vloge, ne da bi potem bevskali in se jezili, češ da so bile v decembrskem lovu na darila preveč zapravljive. Upam, da pri vsej skrbi za druge dobrim možem v darilno vrečo niste pozabile podtakniti še kakšne malenkosti zase.

Mimi Šegina, Domžale