Zadeva mi ni bila niti najmanj všeč, zato sem v elektronskem sporočilu navedla približno vrednost, ki bi jo predvidoma morala imeti na svoji kartici Tuš, naštela pomisleke, ki jih imam (še vedno) o politiki podjetja o zbiranju in obdelavi podatkov potrošnikov in tudi strokovne usposobljenosti prodajalcev, kontaktnega osebja in še posebej gospe Petre Košmrlj, ki mi je po prejemu prvega elektronskega sporočila zagotovila, da bo zadevo raziskala, rešila in navsezadnje pojasnila, kako je prišlo do zapleta, ko dve stranki uporabljata enako število kartice.
Njena obljuba ostaja še do danes neizpolnjena, zato sem se odločila, da se obrnem na medije in delim izkušnjo, preden tone v pozabo. Zaradi zbrane vrednosti se najbrž ne bi preveč vznemirjala, kar mi je v resnici dalo misliti, je sočasna uporaba ene številke kartice dveh oseb, ki ne vesta druga za drugo in nista sami krivi za nerazumljivo situacijo. Spraševala sem se tudi, če morda zbiram vrednost na kartici omenjenemu gospodu in je zato nisem mogla unovčiti; obratna situacija pač ne bi bila mogoča, ker tako in tako pogrešam naloženo stanje.
Naštela sem jim tudi pomisleke, ki jih imam glede njihovega opravljanja dela. Takoj, ko sem izvedela, da je moja kartica Tuš zastarela (dve leti prestara, kot se je izrazila prodajalka v Kopru), sem močno podvomila o strokovnosti in usposobljenosti osebja, kajti v preteklih dveh letih sem nakupovala v njihovih prodajalnah v Izoli, Sežani, Luciji, Rogaški Slatini in v Postojni in nihče od prodajalcev ni opazil, da je kartica zastarela, ali opozoril, naj zaprosim za novo. Ali bi to enostavno morala sama vedeti?
Spraševala sem se tudi, če se je podoben scenarij pripetil že kateri drugi stranki in je tudi izgubila vrednost na kartici in/ali ob izdaji novih kartic enostavno razdelijo identične številkam starih, že obstoječih kartic, ne glede na to, katera stranka prejme katero. Glede na skrivnostnost dejstva o dvojni uporabi enake številke kartice, zaznani nezainteresiranosti zaposlenih (sem šteje predvsem neodzivnost gospe Košmrljeve, ki me je poklicala že naslednji dan po prejemu prvega elektronskega sporočila; na naslednja pa ni bilo nobenega odgovora, niti telefonskega klica), še posebej pa nerazumljivost geste podjetja, ki mi je v januarju letos poslala na domač naslov novo kartico Tuš (brez predhodnega naročila le-te, čeprav bi bilo pričakovati, da je zanjo potrebno soglasje, pisna vloga prosilca ali vsaj spletna prijava), brez pojasnila o vrednosti, o kateri je bilo dotlej že toliko govora in še posebej o kočljivosti dveh uporabnikov samo ene številke kartice.
Tako sem si drznila pričakovati, da bom ob spletni prijavi z novo številko kartice ugotovila, da so se prijazno odločili pripisati teh šest evrov bonusa, a sem se nadvse motila. Ob vseh teh dogodkih se običajen potrošnik sprašuje, kako je v omenjenem podjetju s spoštovanjem zakona o varstvu podatkov (dva uporabnika ene številke kartice in brez predhodne prošnje prejem nove kartice) in če se 'nekako' po njem že ravnajo, kako svoje zbrane podatke o nas potrošnikih pravzaprav zbirajo in obdelujejo, če so le-ti sami sebi namen in njihova raziskovalna vrednost izzveni?
Ti podatki so navadno zbrani v namene ugotavljanja potrošniških navad kupca, kar pa ob tako (oprostite izrazu) zanikrnem in neskrbnem akumuliranju in hrambi podatkov, njihova obdelava ne bi zmogla biti niti sama sebi namen, kaj šele da bi zagotovila pristen rezultat. Kot epilog bi želela zapisati, da mi vrednost dobrih šestih evrov, ki so bili ob nerazumljivem sklopu okoliščin izgubljeni, niti najmanj ne krati spanca; namen tega pisanja je seznaniti javnost z malomarnostjo, nesramnostjo in zlagano skrbjo podjetja za kupca, kateri smo lahko priča v reklamnih spotih in letakih.
Lucija Smrdelj, Postojna
