Blejski otok je pač iz dveh razlogov slovenska dragocenost, celo enkratna: zaradi krajinske slike, kakršni ni primerljive na slovenskem ozemlju. In zaradi Črtomirove in Bogomiline šolarske mitologije.
Bogomila je pač imela visok, bi se reklo ženski prilagoditveni in s tem preživetveni koeficient, ki ga je inokulirala v Črtomirovo razočarano in zagrenjeno dušco, kar mu je pomagalo preživeti poraz – a je s tem izbral in postal prvi oportunist, domobranec in kolaboracionist, pogojno celo ante litteram. In s tem uslužno orodje in orožje mrakobne Organizacije. Seveda, prvo je preživetje – in to ju oba opravičuje. Zgled pa ne moreta biti.
Gradnje na Otoku so podeželska folklora v nekem evropskem zakotju. Takih cerkva je na desetine vse naokoli, brez specifičnosti, ki bi ji dajale kulturno težo. Niso arhitektura, razen sicer skromne fakture stopnišča, ki pa prav s tem priča o nizkem nivoju zahtevnosti in še nižjih pričakovanj tistih, ki so odločali o gradnji, in torej njihove kultiviranosti – in zanjo jemali ponižnemu in vernemu ljudstvecu vsak grižljaj iz ust. Kar je pri cerkvenih gradnjah vsesplošen pojav po vsej Sloveniji – spodobnih izjem ni niti za prste ene roke.
Kaj storiti? Na otoku se naj postavi – brez Organizacije – Dom Slovencev. Vseh.
Zdravko Vatovec, Koper
