Manipulativno pismo o »manipulativnih samoizbrisih«

G. Goljevšček je med njimi sicer pozitivna izjema vsaj v tem smislu, da se zaveda in priznava, »da takrat nismo bili seznanjeni z mnogimi zapetljaji«, zaradi katerih nekateri takrat (leta 1991) niso mogli pridobiti slovenskega državljanstva. A že v istem stavku spet širi neresnico: da tega takrat niso mogli storiti »zaradi kaotičnih razmer v razpadajoči Jugoslaviji«. Tipična polresnica, ki je, kot je znano, lahko hujša kot laž: zaradi omenjenih kaotičnih razmer ti ljudje le dokumentov iz Bosne ali Hrvaške niso mogli hitro dobiti – prošnje za državljanstvo pa so kljub temu hoteli pravočasno vložiti. Tega pa jim ni preprečila vojna zunaj Slovenije, ampak (od MNZ organizirano!) kaznivo dejanje uradnikov po vsej Sloveniji, ki so take prosilce odslovili (ali tudi nagnali) od okenc, kjer so hoteli te prošnje vložiti, češ da jih brez dokumentov iz matičnih republik ne morejo niti vložiti. To pa je bilo ne le nezakonito, ampak celo kaznivo dejanje teh uradnikov – po zakonu bi namreč morali tudi te nepopolne vloge sprejemati in nato dati razumen rok za odpravo pomanjkljivosti.

Druga točka, v kateri se je mogoče z g. Goljevščkom vsaj napol strinjati, je njegova kritika sedanjega Virantovega sprevračanja vse krivde na Bavčarja. Povsem drži, kar pravi g. Goljevšček – da je Bavčar imel podporo v vladi in tudi v »nas Slovencih«. Namesto »v tistih, ki smo branili osamosvojitev« (zase vem, da sem pripravljal in nato branil osamosvojitev, nezakonitega izbrisa pa seveda ne), bi bilo bolj pošteno reči »v tistih, ki mislimo, da osamosvojitev opravičuje tudi grobe kršitve človekovih pravic«. Vsaj g. Goljevšček tako očitno misli še danes, saj bi on popravil krivico le »nedolžnim« – »tisti pa, ki so zunaj tega okvira in zunaj slovenskih kompetenc, morajo v sebi razčistiti zablode...« in tako dalje. Kako precizna razločitev »nedolžnih« od tistih »zunaj slovenskih kompetenc«! Bravo, g. Goljevšček, čista poezija pravičnosti in prava!

»Znotraj slovenskih kompetenc« (in ne zunaj!) je namreč prav vseh 25.671 izbrisanih, od prvega do zadnjega – prav vsi so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev (ne iz državljanstva!) in s tem oropani vseh socialnih pravic popolnoma nezakonito, z grobo kršitvijo človekovih pravic. Med njimi je bilo sicer gotovo tudi nekaj (velika manjšina) političnih nasprotnikov slovenske osamosvojitve, toda tudi oni so bili izbrisani popolnoma nezakonito. Ali ti pripadajo temeljne človekove pravice, namreč ni odvisno od tega, kakšno je tvoje politično prepričanje. Če meni in našemu ustavnemu sodišču ne verjamete, da je tako – tudi evropskemu sodišču za človekove pravice ne verjamete? In zakaj si tega ne upate naravnost povedati?

Ta zagrizenost za izločitev vseh »zunaj slovenskih kompetenc« vas na koncu, g. Goljevšček, pripelje celo do tako hude laži, »da so izbrisani s Krivicem na čelu zatrjevali, da ko bo njihov status državljanstva urejen (moja vmesna opomba: niti tega ne veste, da sploh ne gre za status državljanstva!), ne bodo zahtevali nobenih povračil...«. In zakaj je to nesramna laž? Zato ker smo 11. januarja 2004 na doslej edini javni razpravi o teh problemih v državnem zboru javno prebrali in medijem tudi razdelili natisnjeno tole izjavo: »Da, poseben zakon o odškodninah za posledice izbrisa bo nujno potreben – toda (tudi) zato, da bo država, ki je to škodo 12 let nezakonito povzročala, sedaj omogočila tudi njeno zakonito poravnavo. Ponavljamo: v okvirih, ki jih država ekonomsko, finančno in socialno zmore, v skladu s prej že navedenim ustavnim načelom sorazmernosti. Pošteno do vseh – in brez razpihovanja sovraštva med socialno in protipravno prizadetimi skupinami različnih vrst, da bi vladajoči nad vsemi njimi lažje vladali (po zloglasnem rimskem načelu: Divide et impera!). Če tega ta država ne bo pripravljena storiti, bo to predmet še dodatnega, posebnega postopka pred ustavnim sodiščem in, če bo treba, seveda tudi pred ESČP v Strasbourgu.«

In 17. januarja 2009 smo vladi še enkrat sporočili: »Če ta država še premore kaj čuta za pravičnost in poštenje, bo  škodo, ki so jo ti ljudje utrpeli, enkrat morala na primeren način poravnati. Tudi zakon o nekih pavšalnih odškodninah bi bil najbrž sprejemljiv, s tem, da bi seveda vsak, ki je prav zaradi izbrisa utrpel večjo škodo (izguba zaposlitve, podjetja, zdravja in tako dalje) in ima za to ustrezne dokaze, to lahko iztožil pred sodiščem.«

Že pred devetimi in nato ponovno pred štirimi leti smo torej zaman (gluhim ušesom) predlagali natančno to, kar sedaj od Slovenije zahteva evropsko sodišče za človekove pravice. Koliko je dolg medtem narasel (in ugled Slovenije padel), pa razmislite sami.