Žal si svojčas Fran Milčinski še ni znal predstavljati in upoštevati ekstremnega razvoja demokratskih kapitalističnih Butal na podlagi političnih strank, moderne računalniške podpore ter dodeljenih kohezijskih sredstev.

V strokovnem članku ″Kritika državnega operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda″ (Gradbeni vestnik, september 2012) sem obširneje opisal ter prikazal hude strokovne, ekološke in ekonomske zmote in pomanjkljivosti našega državnega operativnega plana. Kopije te (očitno bogokletne) kritike, ki sem jih poslal tudi na državne urade in strokovne ustanove, so brez sledu pogoltnili koši za papir. Vendar sta mi ravno izostala reakcija in zgovorni totalni molk uradništva ter stroke dokazala, da sem s kritiko zadel v polno.

Zaradi hudo omejene dolžine tega prispevka moram podati le zelo jedrnat izbor pomanjkljivosti tega operativnega plana.

Operativni program ne dovoljuje več uporabe (do nedavnega še dovoljenih) normiranih pretočnih večprekatnih greznic kot možnosti ustreznega decentralnega čiščenja komunalnih odpadnih voda. Predvidena je torej zgolj novogradnja oziroma kratkoročna draga zamenjava obstoječih greznic z nenormiranimi aerobnimi napravami. (Povprečne stroške zamenjave take naprave ocenjujem na okoli 6000 do 10.000 evrov).

Dočim se gosto naseljena slovenska mestna in občinska področja (s 45,23 odstotka prebivalstva) lahko (s pomočjo evropskih ter državnih subvencij) ceneno priključujejo na javna kanalizacijska omrežja s centralnimi čistilnimi napravami, so nasprotno redkeje naseljena slovenska podeželska področja (s 54,77 odstotka prebivalstva) obsojena na strokovno, ekološko ter ekonomsko nesmiselno predrago gradnjo (tudi v obratovanju nekajkrat dražjih) privatnih decentralnih aerobnih čistilnih naprav (brez subvencij).

Pod predpostavko, da pravilno grajene večprekatne greznice običajno anaerobno razgradijo okoli 80 odstotkov in se v dobro delujočih predvidenih aerobnih ČN običajno lahko odstrani zgolj okoli 90 odstotkov organskih sestavin odtoka, zahteva torej ta operativni program na podeželju kratkoročno privatno vlaganje desetine milijonov evrov za predvideno teoretično do največ okoli 5,48-odstotno zmanjšanje celotne organske obtežbe slovenskih vodotokov. Neznatna ekološka pridobitev zatorej nikakor ne opravičuje pošastnega obsega porabe (privatnih) finančnih sredstev.

Vsaka čistilna naprava je proizvodni obrat, ki poleg očiščene vode redno proizvaja tudi znatne količine blata. V aerobni biološki stopnji teh na novo predpisanih decentralnih čistilnih naprav se bo letno redno pridelala več kot petkrat večja količina (aerobnega) blata, kakor ga (anaerobnega) nastaja v do zdaj običajni greznici.

Medtem ko se zadostno očiščena voda lahko odvaja neposredno v naravo, se mora nasprotno na malih čistilnih napravah pridelano blato (dnevno na osebo tudi do 2 litra) nadalje obdelati na velikih javnih čistilnih napravah (≥ 10.000 PE), kakor tudi končno ustrezno odstraniti. Torej kako, kje in kam s tem blatom? Tega namreč ne zna nihče odgovoriti tako v Bruslju kakor tudi pri nas, saj možnosti odvzema, skladiščenja, obdelave ter odstranitve teh ogromnih dodatnih količin blata operativni plan sploh ne predvideva!? Torej bodo lastniki decentralnih ČN hitro ugotovili, da se količinsko hitro naraščajočega »pridelka« sploh ne morejo znebiti!

Že zgolj občasno (običajno le nekajletno) praznjenje (zanemarljivih količin v primerjavi z bodočimi pričakovanimi količinami) vsebin obstoječih greznic povzroča komunalnim službam ogromne organizacijske ter tehnične probleme, stroške in nadloge. Organizacija in izvedba rednega (vsakoletnega) odvažanja več kot petkrat večje letne količine blata številnih malih aerobnih čistilnih naprav pa meji na strokovno utopijo, da kritja potrebnih ogromnih investicij ter obratovalnih stroškov niti ne omenjam.

Javne komunalne čistilne naprave so pri nas običajno dimenzionirane zgolj na število populacijskih enot (PE) vplivnega območja priključenega kanalizacijskega omrežja (45,23 odstotka). Operativni program, ki se nanaša na pretežno število populacijskih enot (PE) zunaj teh komunalnih omrežij (54,77 odstotka), bi moral zatorej predvideti tudi ustrezno (pre)dimenzioniranje javnih ČN za potrebni končni skupni prevzem, obdelavo ter odstranitev tudi teh ogromnih dodatnih količin blata iz privatnih decentralnih čistilnih naprav. Od kod torej finančna sredstva za izredno kratkoročno potrebno, okoli 150-odstotno predimenzioniranje teh javnih komunalnih ČN?

Če ogromnim skupnim privatnim (nesubvencioniranim) investicijam za te male decentralne ČN dodamo še izredno visoke obratovalne stroške teh privatnih uporabnikov, lahko torej ta program preimenujemo v operativni program načrtnega kratkoročnega prisilnega obubožanja podeželsko strukturiranih območij. Kje je tu v ustavi garantirana enakost prebivalstva?

Operativni program je torej jasen dokaz vladajočega strokovnega neznanja, politične brezobzirnosti in kratkovidnosti na naših državnih uradih, kakor tudi dokaz uspešnega političnega ustrahovanja in lakajstva naših strokovnih ustanov. Iz dneva v dan vse hitreje narašča škoda, ki jo plačujemo vsled vse hitrejšega propada ter (s pomočjo bolonjske reforme) vse uspešnejšega uničenja (in samouničenja) »nadležnega« slovenskega strokovnega znanja ter izkušenj, predvsem pa vsled pomanjkanja samozavesti ter osebnega poguma naše strokovne inteligence.

Glede na zahtevo g. Cerjaka (Dnevnik, 5. maja 2014), da bi se morala določena zemljišča opremiti z (v operativnem programu predvidenimi) nepretočnimi greznicami, pa si na podlagi številk oglejmo še to strokovno, ekološko in ekonomsko neumnost.

Pri izračunu prostornine take greznice praviloma izhajamo iz normativa dnevnega odtoka 150 litrov onesnažene vode na osebo (PE), kar znese za 4-člansko družino mesečno okoli 18 m3 odpadnih voda. Temu prištejmo še vsaj 25-odstotno količino tujih voda, kar zviša to mesečno količino (za 4 PE) na skupno prostornino okoli 22,5 m3. Predvidevam, da bodo skupni investicijski stroški take nepretočne greznice (za 4 PE) znašali okoli 6000 evrov.

Letni obratovalni stroški nepretočne greznice (za 4 PE) pa so sestavljeni iz:

– rednega izčrpanja ter večkratnih odvozov vsebin (letno skupno okoli 270 m3) in ustreznega očiščenja nepretočne greznice,

– kompletnega naknadnega očiščenja teh »nagnitih« odpadnih voda na skupni centralni čistilni napravi (saj se nepretočne greznice ne štejejo med čistilne naprave) ter

– stroškov obdelave in končne odstranitve vseh produktov čiščenja.

Torej se lahko pri nepretočni greznici za 4 osebe računa z investicijskimi stroški velikostnega reda okoli 6000 evrov ter z (ekonomsko nevzdržnimi) letnimi obratovalnimi stroški velikostnega reda okoli 3500 €/a.

Zatorej upam, da »zdrava slovenska kmečka pamet« ne bo dopuščala gradnje teh nepretočnih greznic.

Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom.