Trdite, da so vam rekli, da mora ustavno sodišče Janševo pritožbo »zavreči preprosto zato, ker še ni izkoristil vseh pravnih sredstev«, preden bi se smel obrniti na ustavno sodišče. Da ti vaši pravni sogovorniki ne bi vedeli, da to ni res in da ustavno sodišče izjemoma (ob izpolnjenih dveh pogojih) lahko odloča tudi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, je nemogoče. A tudi če so vas res tako »naplahtali«, ste, g. Berdon, preden ste se spravili nad tri ustavne sodnike, poleg njihovih ločenih mnenj najbrž vendarle prebrali tudi večinsko odločitev ustavnega sodišča – tudi iz nje pa ste lahko jasno videli, da je tista »osrednja točka in rdeča nit« vašega komentarja popolnoma zgrešena in brez pravne podlage.
To se mi je zdelo, ko sem se prvič oglasil, tako samoumevno in vsakomur razumljivo, da te točke niti nisem posebej omenjal. Očitno še vedno preveč podcenjujem to, kar načeloma sicer vem – da ljudje pogosto, kadar jih obvladujejo močna čustva, preprosto ne vidijo tistega, česar nočejo videti, pa če je še tako dobro vidno in razpoznavno.
Ampak ta vaša »slepa pega« kar vztraja in se še širi. Zdaj ste dodali, da vas preseneča moje »vehementno zatrjevanje o hudih pomanjkljivostih sodbe v zadevi Patria«, čeprav da obtožnega predloga niti prebral nisem!? Kot edini doslej sem ga v časniku točno citiral in skušal tudi laikom razumljivo pojasniti, v čem so te hude pomanjkljivosti.
Članek je imel naslov »Luknja je, a postopek ni bil nepošten«, objavljen pa je bil v Delu, 24. junija. V njem med drugim piše tudi tole: »Očitki Janševim tožilcem in sodnikom, da je bil to 'politično montiran proces' in še hujši, so zame povsem neresni in za prizadete žaljivi, z gledišča nujne potrebe po vzpostavitvi normalnih razmer za delovanje pravosodja pa skrajno škodljivi.« Zakaj kljub temu podpiram stališča treh ustavnih sodnikov, ki jih vi brez argumentov napadate, pa sem pojasnil že tu v Dnevniku in tega ne bom ponavljal.
A podobna »slepa pega« se zdaj – v članku »Precendenčni primer za politične privilegirance?« (Dnevnik, 4. julija) – pojavlja in utrjuje pri »slepoti«, ko ugledni odvetnik Emil Zakonjšek (upam, da ne namenoma) spregleduje bistveno razliko med dvema vprašanjema, ki zdaj stojita pred vrhovnim sodiščem.
Prvo, o katerem bi vrhovno sodišče moglo in moralo odločiti takoj (že prvi ali drugi dan po prejemu zadeve), je vprašanje zadržanja ali nezadržanja izvršitve sodbe, dokler o njeni zakonitosti ne bo dokončno določeno. Za to odločitev sodnikom zapletene zadeve sploh ni treba študirati (za to imajo čas tiste naslednje 3–4 mesece) – sem že zadnjič pojasnil, zakaj ne. Še huje pa je, da niti nekateri ugledni odvetniki in drugi pravniki ne vedo čisto dobro niti tega, kaj pomeni načelo enakosti pred zakonom, na katero se tu (napačno) sklicujejo. Pomeni namreč, da je v enakih primerih treba odločati enako, v neenakih pa neenako.
In primer, ko se opozicijskega politika s sporno sodbo pošlje v zapor tik pred začetkom predvolilne kampanje, v kateri nastopa kot kandidat, je seveda bistveno drugačen kot večina drugih primerov, ko obsojenec prosi za odložitev nastopa kazni. In v tem primeru obsojenec sam za odložitev niti ni prosil (ali iz ponosa ali morda tudi iz političnega računa, ni bistveno – do obojega ima vso pravico), pač pa njegovi podporniki zahtevajo, naj odločitev o zadržanju ali nezadržanju sprejme vrhovno sodišče sámo, če se zaveda svoje odgovornosti za normalen potek predvolilne kampanje in volitev.
Če bo sporno sodbo kasneje potrdilo, bo obsojenec pač odšel v zapor malo kasneje – da je vse to padlo ravno v predvolilni čas, vsekakor ni mogel »tempirati« on. Tudi drugi, ki jih on za to obtožuje, po mojem mnenju prav tako ne, ampak tako se je pač zgodilo.
A je žal vsak dan bolj jasno, da se tisti vrhovni sodniki, ki jim je stvar po sodnem redu pripadla v reševanje (ne predsednik Masleša, ki ga tu po krivem napadajo), te svoje odgovornosti do vseh volivcev, Janševih privržencev ali nasprotnikov, ne zavedajo.
Matevž Krivic
