Že kar dolgo je od tega, nekaj let, ko sem napisala daljši prispevek na podlagi konkretnih številk, analize in novinarskega raziskovanja o Zvezi gluhih in naglušnih Slovenije z naslovom »Gluhi tako informirani, da te kap«, kjer sem razkrivala, kako vodilni v Zvezi izkoriščajo namenska sredstva za lastne interese (Aljoša Redžepovič, bivši sekretar, in njegova hči, ki vodi TV za gluhe). Nad razsežnostjo razkritij finančnih malverzacij sem bila tudi sama močno pretresena in presenečena; gluhi uporabniki bi mi morali biti hvaležni ter se upreti takšni uzurpaciji javnih sredstev, ki so namenjena njim, a do njih sploh ne pridejo. Tudi drugi pristojni organi se niso zganili oziroma mislim, da je prišlo do ovadbe za nakup opreme za TV, a res ne vem, ali se je iz tega kaj izcimilo. Večina teh namenskih sredstev seveda prihaja iz fundacije FIHO, kjer ima zveza od vedno tudi svojega (ne gluhega, ne razumem, zakaj, a si mislim) predstavnika v komisiji za razdeljevanje sredstev invalidskim organizacijam, in ni naključje, da je na drugem mestu največjih prejemnic sredstev. Zato res ne vem, od kod ste zdaj to pobrali, da žalim gluhe?
Nikoli nisem žalila gluhih oseb in ne vem, zakaj bi jih; prosim, navedite citat moje po vašem mnenju žalitve. Če pa kot žalitev razumete argumentacije, da gluhi ne potrebujete osebne asistence, pomeni, da sploh ne razumete in ne veste, kaj osebna asistenca je. Še vedno sem trdna na stališču, da gluhi potrebujete tolmača, predvsem veliko več ur, kot vam jih zdaj glede na zakon pripada. Za to se morate boriti, to je tisto, kar vam bo omogočilo večjo aktivnost, vključenost in enakopravnost na vseh področjih družbenega življenja. Osebna asistenca pa je predvsem fizična pomoč, ki je gluhi ne potrebujete. Z osebnim asistentom nimate kaj početi, saj se z njim ne morete sporazumevati v znakovnem jeziku, zaposlene osebe namreč nimajo znanja in veščin, ki bi jih lahko koristile gluhe osebe. Torej osebni asistent nima znanja kretanja in tolmačenja. Če bi to znanje osvojil ali imel, postane tolmač, a to ni izvedljivo v nekaj urah praktične vadbe, kot je priučitev fizične pomoči, ampak zahteva poglobljen tečaj. In na tej točki tiči bistvo nerazumevanja ali zavajanja javnosti o tem, kaj gluhi potrebujete in česa ne. Gluhi lahko namreč vsa fizična opravila (nega, gospodinjska opravila, spremstvo) opravite sami. Pri komunikaciji pa seveda potrebujete tolmača, bodisi uradnega ali nekoga, ki pozna osnove slovenskega znakovnega jezika, bere vaše kretanje in s kretnjami prevaja vaše misli. Verjamem, da starejši gluhi potrebujejo tudi nekoga za druženje in pomoč pri ohranjanju stikov z okolico, a tudi to ni osebna asistenca. Če pa se pojavijo še druge oblike oviranosti, ki onemogočajo samostojno gibanje in opravljanje osnovnih življenjskih opravil, pa tako kot za druge pride v poštev tudi pomoč v obliki osebne asistence. Uporabnik osebne asistence mora kandidata za asistenta sam priučiti in usposobiti za opravljanje dela, šele tako postane njegov osebni asistent. Pogost očitek, ki ga slišim od gluhih oseb, je tudi ta, da so gluhe osebe praviloma slabo izobražene, da jaz tega ne razumem in da gluhi potrebujejo asistenta, da jim pomaga razumevati stvari. In spet smo pri istem problemu, da osebni asistent nima posebnih ali specialnih znanj in veščin, ampak je uporabnik tisti, ki ga usposobi glede na svoje potrebe. Asistent ni tisti, ki bi vodil uporabnika ali celo namesto njega odločal in prevzemal odgovornosti. Asistent ni učitelj, niti oseba, ki bi opravljala družabništvo ali osmišljala čas.
Zato mi res pomagajte razumeti, katera so po vašem tista konkretna nujna dnevna opravila, ki bi jih asistent lahko ponudil gluhi osebi.
Enkrat za vselej me s konkretnim odgovorom prepričajte, da ne gre za »invalidsko tržno nišo«, s katero se vaši funkcionarji želijo ponovno okoristiti na vaš račun. In so vam v ta namen povsem zabrisali meje in razumevanje razlik dela osebnih asistentov in dela tolmačev.
Z veseljem pričakujem vaš odgovor, saj se mi dejansko zdi zelo pomembno razviti razpravo o tej za vse nas pomembni temi.
Elena Pečarič
