Odgovor na pismo Berem in se samo čudim!

Ne vem, zakaj se gospodu Kaduncu ni zdelo vredno, da bi me v svojem pismu enkrat samkrat navedel z imenom in priimkom. Pa morda še s funkcijo, ki jo opravljam, ter ob tem navedel, kdaj, kje in kaj sem glede novega zakona o Slovenskem avdiovizualnem centru grešnega dejala. Morda zato, ker po njegovem mnenju »neverjetno manipuliram«, ker »se vidi«, da nisem še »nikoli sodelovala v procesu oblikovanja nacionalnega programa filmov«, ker »slabo poznam sedanji sistem izbora« filmskih projektov, ker se avtor prispevka »boji«, da še nisem obiskala »učne ure o producentstvu na Slovenskem«, in ker ne vem, kar ve »vsak poznavalec filma«, »da se vseh stroškov ne da 'obesiti' na neki filmski projekt«, »recimo plačila kavice novinarju«. Kdo bi vedel! Sicer pa naj pošteno priznam, da je z gospodom Kaduncem, nekdanjim direktorjem Filmskega sklada RS, težko polemizirati. Gre namreč za človeka, ki o vsem vse ve. Tudi če morda česa ne ve, ve še vedno več, kot vemo vsi ostali skupaj, pa čeprav ne navaja nobenih relevantnih dejstev. Zato se moram pač tolažiti z dobrim starim Heglom: če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva.

Če sploh o čem, se zato z gospodom Kaduncem strinjava glede tega, da je slovenski film finančno podhranjen. Morda bi kdo dodal še kaj o kadrovski, idejni, poslovni, profesionalni in podobni podhranjenosti, a takšnega nergača je mogoče vedno zavrniti, da gre tudi v primeru, ko bi to držalo, le za posledico prve, finančne podhranjenosti. V pogovoru z novinarjem Zdenkom Vrdlovcem pa je bil moj navedek, koliko proračunskih sredstev je v zadnjem triletnem obdobju prejel Slovenski filmski center, javna agencija RS, posledica vprašanja, ki se je začelo s trditvijo, da so se ta sredstva v zadnjih treh letih razpolovila. Ker ta trditev ni ustrezala resnici, sem pač navedla dejstva. V končni redakciji pogovora, ki je nisem videla, je bilo vprašanje postavljeno brez omenjene trditve, zato je tudi moj odgovor obvisel v zraku. Naj zdaj k temu dodam, da v navedenih vsotah ni bilo sredstev za nujno digitizacijo kinematografov, kot trdi gospod Kadunc. SFC jih je namreč prav na pobudo ministra za kulturo dr. Uroša Grilca prejel dodatno. In tudi ni res, da so se proračunska sredstva v času ministra Grilca zmanjšala največ prav pri filmu. V svoji križarski vojni zoper dejstva je gospod Kadunc očitno zamešal sosledico dogodkov zadnjih nekaj let, pa tudi spregledal, da so se zaradi javnofinančne situacije zmanjšala sredstva v celotnem kulturnem javnem sektorju, in sicer za plače, za investicije in za programsko-materialne stroške. Zato je navedba, da bi »enako ali večje zmanjšanje« pri drugih ustanovah zaradi velikega deleža plač ministrstvu povzročilo veliko večje probleme, kot jih povzroči zmanjšanje sredstev za SFC, izrazito zavajajoča. Če drugega ne, bi moral kot direktor javne ustanove z večletnimi izkušnjami vedeti, kaj so zakonske obveznosti države, kadar prihaja do znižanja sredstev. Toliko o manipuliranju.

Gospod Kadunc moji »opredelitvi problema filmarjev v primeru RTV« nameni oznako »grozljivo«. Grozljivo naj bi bilo, ker sem priznala, da so z izvajanjem veljavnega zakona v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti RTV Slovenija do neodvisnih producentov težave že od uveljavitve zakona. K temu pa sem si drznila dodati, da RTV Slovenija noben zakon ne more prisiliti, da financira projekte, za katere meni, da niso dovolj kakovostni. K čemur sedaj še pripominjam, da je nihče tudi ne more prisiliti, da financira projekte, katerih producenti ne izpolnjujejo pogodbenih obveznosti. In, seveda, ne strinjam se, da je problem izvajanja zakona zakon sam. Temeljni problem so vodstvo, programski in nadzorni svet RTV Slovenije, ki očitno doslej niso razumeli, da je spodbujanje izvirne avdiovizualne ustvarjalnosti eno glavnih poslanstev nacionalne televizije. Upam, da odslej bodo. Toliko o direktoričini grozljivi »opredelitvi filmarjev v primeru RTV«.

Glede Sveta agencije za avdiovizualno dejavnost, ki naj bi po novem zakonu zamenjal dosedanje strokovno-programske komisije, bi bil lahko gospod Kadunc toliko pošten, da bi bralcem povedal, saj to zelo dobro ve, da je minister sprejel argumente filmske stroke, ki novemu svetu niso naklonjeni. Naj pa gospodu Kaduncu vseeno zaupam, da tudi sama kar dobro poznam sedanji način izbora projektov, saj vseeno ne gre za kako hudo specializirano znanost. Utegne pa biti moje poznavanje vseeno pomanjkljivejše od njegovega, saj mu je očitno v času, ko je vodil filmski sklad, ta sistem omogočil, da je bistven del sredstev za produkcijo dodelil enemu samemu filmu. Na tem mestu lahko še dodam, da so prav odločitve sedanjih strokovno-programskih komisij predmet številnih pritožb prijaviteljev, ki jih kot drugostopenjski organ rešuje ministrstvo. Namen vpeljave Sveta za avdiovizualno dejavnost je bil zato predvsem povečati odgovornost in transparentnost odločanja. Toliko o direktoričinem nepoznavanju sistema izbora.

Trditev, da nisem imela nobene akademske učne ure o producentstvu na Slovenskem, drži kot pribita. A kljub temu razumem, kaj pomenijo sistemi investicij, subvencij ali povratnih sredstev. Vem pa očitno bolje od nekdanjega direktorja filmskega sklada, da se v primeru razdelitve deležev od »presežka« prednostno izpolnjujejo obveznosti do avtorjev, koproducentov in televizij ter da so javni skladi in agencije na koncu te delitve. Trditev, da z novim zakonom producenti ne bodo imeli »nobenega motiva za iskanje dodatnih možnosti za zaslužek po redni distribuciji«, pa je za nekoga, ki je bil direktor javne ustanove, nesprejemljiva: s proračunskimi sredstvi se že zdaj v pretežni meri (do 80 odstotkov) pokrijejo stroški produkcije, storitev, avtorji, producentsko delo, režijski oziroma splošni stroški in gre torej za tveganje, ki je za zasebnega producenta zaradi vnaprejšnjega financiranja bistveno zmanjšano. Gospod Kadunc pa očitno pristaja na logiko, »zakaj bi se meni kot producentu sploh splačalo tržiti svoj (!) film, če mi potem, ko imam večino stroškov pokritih z javnim sofinanciranjem, ne pripada celoten presežek prihodkov«. Pri tem je še pozabil ali pa ne ve, da ne gre za vse prihodke, temveč za presežek prihodkov, potem ko so vsi stroški produkcije, promocije in distribucije poravnani (poravnani z večinoma javnimi sredstvi).

Priznam, nerazumljivo se mi zdi tudi to, da je gospodu Kaduncu, ki je bil direktor filmskega sklada in zato varuh zakonitosti, samoumevno, da bi morali z javnimi sredstvi pokriti tudi stroške, kot sta, če sem prav razbrala iz pisma, kava in pivo, ki ju ustvarjalci filma spijejo po koncu svojega napornega, celo več kot dvanajsturnega delovnika (pa kavica za novinarje). In če prav razumem njegovo zavzemanje za tako imenovano producentsko provizijo (naj pojasnim: to naj bi bil približno 5- do 7-odstotni delež od celote sofinanciranih sredstev, ki bi pripadal producentu kot vnaprejšnji zaslužek za njegov trud in za katerega mu ne bi bilo treba izstavljati nobenih računov), sta glavna junaka te provizije prav ta kava in pivo (in kavica za novinarje). Zelo dobro pa je ta problem razumelo računsko sodišče, ki je še v času delovanja filmskega sklada med drugim ugotovilo, da sklad »ni opredelil namena izplačila provizije producentu«, da »ni navedel, ali se provizija izplača kot nagrada producentu za npr. predčasno zaključen projekt, za dobro gledanost filma, za prejem nagrad, ki jih je producent prejel za film, in tudi ne, ali se izplača za kritje določenih stroškov producenta«. Računsko sodišče je bilo zato mnenja, da »avtomatičnost izplačila te provizije ne stimulira producentov k dokončanju filmskih projektov v roku ali pred njim, k manjši porabi sredstev za izvedbo filmov, k iskanju morebitnih drugih sofinancerjev filmskih projektov, k izdelavi kakovostnega filmskega projekta in podobno«. Toliko o direktoričini »učni uri o producentstvu na Slovenskem«.

Naj sklenem z izjavo gospoda Kadunca, ki me izjemno veseli, saj pravi, da je v času, ko je vodil filmski sklad, »deloval popolnoma samostojno«. Da torej nanj ni vplivala nobena politika, pa tudi ne posamezni producenti ali avtorji. To namreč pomeni, da je torej vsaka bojazen o nadaljnjem vmešavanju politike (in vmešavanju producentov in avtorjev) v delovanje agencije povsem odveč. Samo še gospod Kadunc mora ponovno postati direktor.

Direktorat za medije