O priznanju napak

Zakaj? Za razrešitev bi bilo potrebno priznanje napak. Te vsakdo težko priznava, ker so neposreden pokazatelj nesposobnosti nosilca, zakaj bi jih torej kdo imel na ustih? To je eno temeljnih psiholoških dejstev. Samo velik človek, ki je večji od svojih napak, jih je zmožen priznati, ker ve, da ni popoln, da pa proces postajanja popolnejši vključuje delanje napak. To ni znamenje nesposobnosti, je pa, če se iz njih ne učimo in ne popravimo. Priznanje ne vključuje kakšnega opravičila ali kaj podobnega – to je stvar posameznika, koliko mu je žal za njegove napake – priznati jih je prvi korak. Za Slovence bi bilo to dovolj: priznanje napak bi moralo biti predhodno vsem spravnim slovesnostim, mašam ipd. manifestacijam, ki so po svoji vsebini prazne, če pod njihovim okriljem še vedno vsak misli svoje. Vsled dejstva, da smo v 73. letu delitve, lahko zaključimo le na en način – ne na eni ne na drugi strani pri nas ni in ni bilo velikih ljudi.

Kaj bi moral kdo priznati? Najprej kolaboracija z domobranci na čelu: priznati bi morali svoj poraz in svojo veliko sramoto sodelovanja z okupatorjem. Priznati bi morali, da so imeli politično-vojaški cilj preprečiti partiji pohod na oblast in da jim je to spodletelo. Priznati bi morali, da so za dosego tega cilja zastavili življenje ali vsaj svobodo svojega naroda. Priznati bi morali, da so raje kot slovensko (takrat še jugoslovansko ali celo rusko, kar jim je šteti v dobro) komunistično izbrali tujo nacifašistično oblast – to je legitimna odločitev, ki pa nosi hude posledice. Priznati bi morali, da so za kratkoročen cilj odprave komunizma dolgoročno zastavili svojo kri in svoj narod. Poklekniti bi morali in se opravičiti Slovencem za svojo idejo, da bodo v varnem zavetju nacistične vojne mašinerije prišli do lahke zmage. Priznati bi morali svojo zaslepljenost, da niso sprevideli, da so za Nemce in Italijane zgolj pomožne enote, ki bi se jih ob prvi priložnosti znebili (od vsake ideologije se lahko distanciraš, od krvi se ne moreš). Priznati bi morali svoj moralni in vojaški poraz. Oni in njihovi nasledniki bi morali pogumno sprejeti posledice svoje kratkovidne odločitve in se kaj naučiti iz nje, ker storjenega ni mogoče spreminjati.

Nadalje OF: prva stvar, ki bi jo morali narediti, je demistifikacija NOB. To je nujno potrebno, ker se o mitih ni mogoče pogovarjati. Enako kot se je zgodilo s Prešernom, se je zgodilo z NOB, le da so Prešerna pred časom kar konkretno očistili mitske navlake in ga spet pripeljali med ljudi; NOB nočejo, ker bi se pokazal določen gnoj. Njihovo prvo priznanje bi moralo biti to: NOB smo oblekli v tak lišp, da sam sebe ne bi prepoznal v ogledalu. Historični materializem so za trenutek ugasnili in v leto 1945 prenesli antično mitologijo, le da ni bila tako razvejana – obstajal je vrhovni bog (Zevs – Tito), potem bogovi (narodni heroji, živi in mrtvi) in nato polbogovi (vsi drugi partizani). Svetost boja in kri, ki je potrebna za končno zmago, sta bili pobrani naravnost iz dni preganjanja kristjanov. Ni zgodovina postala mit, ampak je mit postal zgodovina. In če se je kakšnemu udeležencu NOB leta 45' še zdelo nenavadno, kaj so oblastniki nakvasili o nedavni vojni, bi radi leta 2014 to »interpretacijo« kar privzeli. Prvo priznanje se torej tiče tega. Drugo priznanje, nič manjše od prvega, se tiče nalog in ciljev NOB. Priznati bi morali, da so tudi oni, tako kot kolaboranti, zavedli »mlade fante« v boj za svobodo, ki je inherentno vključeval prevzem oblasti. Če se je to komu zdelo naravno, naj pogleda primer Velike Britanije in Churchilla. Komunisti lahko priznajo, da je bilo zanje edino naravno, da prevzamejo oblast – vendar ne morejo trditi, da tega niso delali od leta 1920. Radi bi nas prepričali, da so 9. maja 1945 zgolj nekako posedli prazne stolčke v Jugoslaviji (potem ko so med letoma 1941 in 1945 izklopili svoj 20 let trajajoči boj za oblast in zgolj osvobajali). Zato morajo priznati, da so imeli njihovi nasprotniki popolnoma prav, ko so slutili, da tu ni le »osvobodilnega« boja. Priznati morajo svojo zaslepljenost ali pa celo globoko zanikanje v sebi o tem, kaj je tu resnica. Tretje, manj pomembno priznanje, bi se moralo tikati majhnosti njihovega zmagovalnega duha, torej med- in povojnih pobojev. Vseskozi so se kazali kot maščevalni in krvoželjni oblastniki, brez nobene duhovne veličine, zgolj napajanje uničevalnega gona – kot bi dal oblast otroku. Obšli so vse civilizacijske norme in pridobitve kulture – njihov vae victis je bil naravnost primitiven. Res je sicer, da so tudi oni žrtvovali svoj narod, vendar to žrtvovanje nekako upravičuje njihov eshatološki cilj osvoboditve – kar pa se te tiče, je dovolj priznanje, da je bila inherentno zvezana s političnim bojem in zato omadeževana.

Tu zavestno zanemarjamo morebitne pozitivne strani, prvič zato, ker se jih pogosteje omenja, drugič zato, ker so za spravo nepomembne. Za resnično spravo je treba pogledati, kje smo delali napake, ne kje smo naredili kaj dobrega, ker se v spravi ne govori o tem (o dobrem ni potrebna sprava, ampak o slabem).