Najbolj prodajane knjige so kuharske in tiste, spisane izpod prstov resničnostnih muh enodnevnic, s porastom psihičnih težav (ki so posledica finančnih rezov v zdravstvu) tudi knjige za samopomoč. Kakor je neukost posledica rezov v šolstvu, znanosti, kulturi – ravno tisti kulturi, zaradi katere je ta narod – Narod. Kajti človek, ki ne bere, je mrtev. Duhovno mrtev. Fizično diha in živi na povodcu – (z)dresiran in vodljiv. O Cankarju ve povedati, da je napisal Hlapce, vsebine ne pozna. Ob Prešernu vidi zgolj liter vina, da je eden poglavitnih reformatorjev in nosilcev napredka v slovenski pisani ter govorjeni besedi, pa nima pojma… Trubar je arhaična figura z dolgo brado na nekdanjem bankovcu za deset tolarjev.
Neuk človek vidi zgolj svojo resnico in pravico, za resnico in pravico drugega mu je malo mar. A kako že gre tista o pravici? Da se moja pravica konča tam, kjer je kršena tvoja. Nekako tako. O dolžnostih ne razmišlja, tudi o tisti »do samega sebe« navadno ne, kaj šele, da bi dojel dolžnost do drugega ali celo naroda. Dolžnost do naroda? Države??? Še ena od manter, ki je zrasla na zelniku beročih, pišočih, razmišljujočih čudakov, ki s(m)o se strgali s povodca in se uprli dresuri (političnih/bančniških…) psihopatov? Kako se čutiti »z narodom«, ki je razdeljen na črne in rdeče? Kako čutiti dolžnost do države, ki dnevno jemlje, krade, manipulira?
Ustavimo se. Premislimo. Zakaj je narod razdeljen? Ali še bolje – zaradi koga? In mar jemlje, krade, manipulira država? Ne. Narod je razdeljen zaradi »okravatenih« privilegirancev in država ne jemlje, krade, manipulira – to počne peščica »okravatenih« ljudi. Ker je država geografska tvorba, ki ni last peščice »okravatenih«, ampak last vseh nas – zato imamo do nje (tudi) dolžnost(i). A kako doseči, da narod ne bo razdeljen? Je to sploh mogoče doseči? Je. Ker ni nič nemogoče. To nam da branje, učenje, kakor hočete. Da iz neukih postanemo – razmišljujoči. Zato bom dosmrtno ponavljal pomen branja. In še nekaj je prednost branja. To, da je brezplačno, z njim pa pridobimo »dodano vrednost«. Da bomo razumeli vsebino Hlapcev, Prešernove Zdravljice (ki ni zgolj napitnica), Čopovega doprinosa k jeziku in kulturi nasploh, Trubarjeve veličine, da bomo (s)poznali našo zgodovino – od Samove plemenske zveze dalje.
Zato moramo »vstati inu obstati«, kakor je dejal mož z brado, katerega podoba je nekoč krasila bankovec za deset tolarjev. Da bomo dojeli, da država ni tista, ki nam samoumevno pripada, in da imamo do nje (tudi) dolžnost(i). Kakor do naroda, čeravno je razčetverjen. In da imamo dolžnost predvsem do naših otrok, ki bodo ostali za nami. Ker otroci niso pravica – so (predvsem) dolžnost.
Tomaž Tomše, Brežice
