NAŠ TIGR namesto NAŠ TITO!

Primorski tigrovci, svečeniki svetega Pavla in mnogi duhovniki čedermaci so simbol odpora primorskih Slovencev proti fašizmu skozi desetletja po prvi svetovni vojni do konca druge svetovne vojne. Žal pa danes ekstremistični ideologi na Primorskem poveličujejo človeka in simbole, ki so ta odpor zaničevali in uničili. Dan slovenskega upora bi moral biti 13. maj, saj so tega dne leta 1941 prvo bitko z okupatorjem vodili tigrovci na Mali gori pri Ribnici.

Žal smo prvo slovesnost na ta zgodovinski dogodek smeli praznovati šele leta 2007. Namesto tega pa vseskozi praznujemo 27. april, ko je bila ustanovljena PIF – protiimperialistična fronta. Koga so takrat imeli komunisti za imperialiste, pa vemo: Američane in Angleže. To je bil čas, ko sta Hitler in Stalin v medsebojnem zavezništvu zavojevala Evropo. Edini, ki se je že dolgo pred tem dvignil v upor proti fašizmu, je bil TIGR.

Napis NAŠ TIGR namesto NAŠ TITO bi zgodovinsko postavil stvari na svoje mesto, namesto da vsako leto gledamo reprize velike zgodovinske potvorbe. Zato primorske puntarje dobronamerno pozivam, da zaščitijo čast primorskega protifašizma, ki je bil edinstven v vsej Evropi, tako po načinu boja kot po času trajanja.

Igor Lukšič, predsednik stranke SD, pa naj se Primorcem opraviči za žaljive izjave, ko je tigrovce pred leti označil za teroriste. Čeprav nasledniki stranke, ki je monopolizirala odpor proti okupatorju, o tem sploh nimajo moralne pravice govoriti.

In še nekaj je treba izpostaviti ob Titovem napisu, kar povsem dezavuira sabotinski simbol. Nikoli in nikjer v zvezi s Titom ni omenjena zaprisega Stalinu, ko so Titovi borci, prva proletarska brigada, 21. decembra 1941 v bosanski  vasi Rudo svečano zaprisegli Stalinu kot voditelju svetovnega proletariata. Ta dogodek smo potem kot rojstni dan JNA po vojni praznovali še 50 let. Že mnogo prej, sredi leta 1940, še v času veljave pakta kolaboracije med Hitlerjem in Stalinom, pa je delegacija Društva prijateljev SZ na predlog Borisa Kidriča 21. decembra 1940, torej na Stalinov rojstni dan, v Beogradu veleposlaniku SZ izročila podpise o pristopu k društvu in darilno pismo s prošnjo, da ju skupaj s pozdravi izroči tovarišu Stalinu.

To sta takrat še posebno ostro obsodila Lojze Ude in izjemna komunistka Angela Vode, ki je za to svoje stališče pred partijo plačala nečloveško ceno (njen križev pot je popisan v knjigi Skriti spomin Angele Vode). Izstopa pa še eno dejstvo. 28. decembra 1948, celih 6 mesecev po znameniti resoluciji Informbiroja, je Tito, spet na Stalinov rojstni dan, na naslovni strani časopisa Borba objavil članek, v katerem se je poklonil velikemu Stalinu in mu zaželel vse dobro.

Kot vidimo, so bile zaprisege »velikemu« Stalinu obvezen rojstnodnevni ritual vodilnih slovenskih komunistov in samega Tita. Osebe torej, ki nam danes »sveti« na gori Sabotin. Pri tem pa se povsem pozablja na avtohtoni in iskreni odpor tigrovcev, »navadnih« primorskih partizanov in številnih čedermacev, brez katerih primorski Slovenci ne bi mogli obstati. O tem bi lahko kaj povedal pisatelj Boris Pahor, zgovorna pa je knjiga Partija in tigrovci Tatjane Rejec.

Spoštovani Primorci, spoštujmo najprej sebe in svojo zgodovino. Dokler tega ne bomo sposobni, ne pričakujmo od drugih, da nas bodo spoštovali. Zelo neprimerno je, da v imenu ideologije in utrjevanja sedanje oblasti na to pozabimo in malikujemo človeka, v imenu zmage katerega so padli najboljši primorski rodoljubi.

Čisto malo je treba storiti, da se stvar popravi, zamenjati je treba le dve črki tega svetlečega napisa. NAŠ TIGR namesto NAŠ TITO! S tem boste, dragi Primorci, tudi sosedom Italijanom pokazali in dokazali, da Slovenci znamo spoštovati in ceniti svoje ljudi, ki so se na svoji zemlji dve desetletji in pol z orožjem in besedo borili in premagali fašizem.

Nekateri govorijo o zlatih časih socializma. Za ovržbo te teze bi potrebovali več besed, tukaj pa samo na kratko. Časi so bili zelo trdi, vendar smo postopno napredovali, čeprav smo zaostanek za sosedi Avstrijci povečevali, ne zmanjševali. To pa na račun ekonomije, ki ni bila sposobna vzdrževati sama sebe. Treba pa je poznati nekaj ekonomske zgodovine, preden promoviramo radosti  »najboljšega sistema na svetu«, kot smo mu včasih rekli.

Vsekakor se velja spomniti na sledeče, saj smo imeli več kot 100-milijardno »strateško« ameriško pomoč Jugoslaviji v 40 letih, Jugoslavija je od Zahoda dobila več ekonomske pomoči kot po Marshalovem planu Nemčija. Poleg 8-urnega šihta in delovnih sobot, par-nepar za vožnje z avtomobilom smo imeli tudi policijske preglede na mejah in nepozabne devizne pologe za izhod iz države.

Armada 2 milijonov nezaposlenih je bila na začasnem delu v tujini. Tudi pomisliti ne smem, kako bi ti ljudje ostali brez dela doma v Jugoslaviji. Odšli so najboljši, od tega Slovencev več kot 250.000. Sprva so jih na meji streljali, potem so izračunali, da se jih da izkoristiti.

Imeli smo prilive zdomcev za financiranje bankrotiranega gospodarstva in z menjalnim tečajem v veliko škodo zdomcev nemške reparacije, iz katerih je zrasla kakšna tovarna, še več pa jih je poniknilo v investicijskem bankrotu, ljudje – državljani, posamezniki pa smo se za reparacije obrisali pod nosom.

20-milijardni dolarski zunanji dolg. Obračunanih, ne plačljivih obresti je bilo za okoli 85 milijard dolarjev. Odplačali nismo namreč niti centa dolga.

Imeli smo številne propadle projekte milijardnih velikosti, kot je danes TEŠ 6 in je bil nekoč EKK Velenje.

In imeli smo 4. najmočnejšo armado na svetu, ki je na koncu v svoji agoniji sanjala o supersoničnem avionu.

Na koncu smo imeli še 2000-odstotno hiperinflacijo in 4 metre dolge menice, ki so si jih tiskala podjetja kar sama. Skratka, imeli smo številne neznane tiskarne denarja, ne samo eno – na znanem beograjskem Topčideru.

Podeljenih je bilo 6 milijonov medalj za udarnike socialističnega dela.

Kriminala ni bilo, ker ga ni bilo v medijih. Celo zdravniških napak ni bilo, ker niso prišle v medije.

Imeli smo, proti koncu socializma, vsako leto novo vlado in vsako leto bolj nerealen in stabilizacijski program.

Imeli smo člen 133, ki ga nekateri mediji za nekatere teme in nekatere pisce prakticirajo še danes.

Država je tudi zaradi »najboljšega sistema na svetu« končala v bratomorni vojni. Skratka, imeli smo boljše čase. In peli smo: lepo je v naši domovini biti mlad. Saj smo tudi res bili mladi. In povsem neobveščeni. Neinformiranost je pogoj za srečo. Čeprav ta ne more trajati večno, kot smo mislili, da bo.

Zato je danes še kako pomembno, da se glede napisa na Sabotinu zedinimo: napis si zasluži NAŠ TIGR, ne pa nekdo, ki je s tujim denarjem polnil žepe sebi in svojim pajdašem. Tigrovci so pravo nasprotje tega in so zgled. Zato si zaslužijo velikanski napis oni, ne pa tisti, ki je uničeval primorske rodoljube – v imenu svoje absolutne moči in nenasitnega pohlepa po oblasti. Tito ni simbol boljših časov, ker jih enostavno ni bilo. So samo mit, ki je prikladen za indoktrinacijo naše današnje neuke mladine. Zato si na Sabotinu ne zasluži niti table. Zaslužijo pa si napis tigrovci in vsi primorski rodoljubi, ki so bili do leta 2007 povsem prezrti in zavestno zamolčani.