Čeprav je toliko nezasedenih (in tudi neprodanih) stanovanj v Ljubljani, beremo, da bodo na zemljišču Kolinske gradili sosesko za 2000 ljudi. Nadaljnji podatek nam pove, da je vsaj 500 dokončanih, a nenaseljenih hiš. Pa še naprej bi gradili, zidali, uničevali zemljo, spreminjali namembnost zemljišč. Poglejte, kako so, kljub stoletnim izkušnjam, gradili na Planinskem polju, pa tudi drugod… Nihče me ne more prepričati, da je izdelana stanovanjska politika države. Če je, potem se je, kot pri drugih stvareh, ne spoštuje.
Škoda, da nismo slišali podatkov, koliko je zahtevkov za izdajo gradbenih dovoljenj, njihovih sprememb, dozidav, prezidav, da ne govorim o številnih posegih v več stanovanjskih hišah. Samo sprehod po večjih naseljih v Ljubljani in ostalih večjih mestih kaže stanje kulture duha na stanovanjskem področju. Prav zanima me, kateri državni organi so sodelovali pri izdaji dovoljenja za gradnjo stanovanj, konkretno v Tupaličah.
Na tem primeru bi se pokazala vsa beda stanovanjske politike. To, kar je posebej skrb zbujajoče, je, da se glas stroke, raznih zborničnih združenj, povezanih z gradnjo, rabo kmetijskega zemljišča, varstvom narave, inšpekcij in drugih ne sliši. Opazno je premalo sodelovanja med posameznimi državnimi organi, sicer ne bi imeli takšnega stanja, kot ga imamo. Zdi se mi, da gre za tako resen problem, da bi se o tem lahko izrekle tudi SANU in vse fakultete, ki izobražujejo strokovnjake za ta področja, ker ne gre za akademsko vprašanje, temveč globoko človeško, povezano s kvaliteto življenja nas in bodočih generacij.
Zaradi skrbi za prostor in njegovo pravilno rabo predlagam vladi, naj naprej poskrbi, da se na državni ravni doseže moratorij ali bolj enostavno prepoved na nadaljnjo pozidavo zemljišč. Vsaj za deset let. Seveda je treba upoštevati začete gradnje in postopke.
Naj se vrnem k uvodnim podatkom. Glede na tolikšno število nezasedenih stanovanj in raznih poslovnih objektov bi kazalo najti način, da se z ustreznimi ukrepi oddajo v najem, pod ugodnimi pogoji ali s prodajo, ravno tako pod ugodnimi pogoji. Najslabša rešitev je, da so prostori prazni, nezasedeni in tako tudi nevzdrževani. Saj to je vendar najdražje, nastajajo novi stroški, mar ne? Zdi se mi, da je to tako pomembno vprašanje in sem prepričan, da bi se lahko doseglo soglasje levih, desnih, sredinskih in vseh drugih zainteresiranih v državi.
Če se pri tem ne morejo uskladiti, potem ne vem, o čem se lahko še poenoti(j)mo. Prepričan sem, da pri tem problemu ne bi smeli odlašati in odpirati velike razprave. Nekdo bo rekel, da gre za zasebno lastnino in bo našel sto razlogov, da se zadeva ne bi rešila. Rad bi poudaril, da smo vsi prišli goli in bosi na ta svet in da nihče nima pravice, kljub vsem vprašanjem okrog lastnine, uničevati življenjskega prostora.
S takim ukrepom, kjer gre samo za začasen moratorij in pravilno rabo razpoložljivega prostora ter izboljšanja kvalitete življenja vseh nas, bi se zagotovo vremena Kranjcem razjasnila. Za to imamo pravico in bi tak moratorij pomenil samoobrambno zoper ravnanje tistih, ki nas z raznimi pozidavami posiljujejo in nas dobesedno uničujejo. Upravičeno se moramo upreti. To je tudi naša pravica.
Remzo Skenderović, Ljubljana
