Zakaj? Ker se je 1. Krkovičev privatni festival zgodil leta 2012 v Kočevju, njegovem rojstnem kraju, in sicer v kočevski športni dvorani, kamor pravzaprav tudi sodi. Naslednje leto pa je bil že drugi istoimenski festival, in sicer v Grosuplju, rojstnem kraju Janeza Janše. Razumljivo in človeško, bo kdo rekel. Kadar smo v stiski, se počutimo ogrožene in nam za povrh še kriminalisti in sodstvo dihajo za ovratnik, se navadno zatečemo po pomoč: verniki k svojemu bogu, ateisti in antikristi pa tja, kjer tudi pričakujejo razumevanje in pomoč. Ter posledično odvezo.

Domoljub in zdaj pesnik Anton Krkovič se je v konkretnem primeru torej že dvakrat zatekel po pomoč oziroma pod okrilje matere Domovine. Ki pod svoje krilo sprejme vsakogar, ki ji je vdan in ji iz hvaležnosti zapoje še kakšno hvalnico. In tako se je Krkoviču nekega dne, med sojenjem v zadevi Patria, porodila pesem Mati domovina. Pesem je v izvirni različici sicer napisal njegov brat Ivan Krkovič in jo posvetil svoji materi, on pa ji je dodal še kanček patriotizma ter nekaj fraz o hrepenenju.

Kdo je Anton Krkovič? Nekdanji brigadir in poveljnik specialne brigade Moris v času osamosvojitvene vojne, danes pa zapornik. Za Janšo pa še junak povrhu, saj je na njegov »namig«, kot je sam izjavil, ukazal sestrelitev neoboroženega helikopterja s slovenskim pilotom in tajnim sodelavcem slovenske teritorialne obrambe. In to nad urbanim naseljem Rožno dolino!

Če smo še tako razumevajoči in prizanesljivi do avtorja pesmi Mati domovina, ki svojo poemo zaključi z: »domovina je kot mati« in »ena sama je«, zato »po domovini in po mami hrepeni srce«, pa ne moremo biti razumevajoči do tega, da nam avtor takšno tretjerazredno klišejsko poezijo vsiljuje prek Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ki smo ga občani Ljubljane zgradili s samoprispevkom. In sicer zato, da bomo v njem uživali – če že ne ob vrhunskih, pa vsaj ob kolikor toliko za oči in uho sprejemljivih kulturnih dogodkih. Potem pa takšno poezijo hišni bendi RTV še uglasbijo, hišna televizija to uglasbeno vaško proslavo posname in nam jo predvaja na sam dan samostojnosti in enotnosti.

Sramota! Takšnega podcenjevanja hrama kulture in nas, državljanov, si politika ne bi smela privoščiti. Še posebej do tistih državljanov, ki živijo pod pragom revščine. In ki jim je množično kršena pravica do dela. In posledično do dostojanstva: da si sami, s svojim delom, (za)služijo svoj vsakdanji kruh. Ne pa da hodijo ponj h Karitasu ali v smetnjake.

Pa se je ta vaška proslava kljub temu zgodila. In to v času, ko država oziroma njeno gospodarstvo ječi pod pezo dolgov. Ko so politiki dobršen del nekoč uspešnih podjetij zaradi politično nastavljenih strankarskih kadrov spravili v stečaj. Ali pa ta podjetja že razprodali. Preostala, še zdrava in delujoča, pa poslali v »čakalnico«. S pretvezo nekakšne »privatizacije«, ker da naj bi bila država slaba lastnica. Kar je čista laž in zavajanje. Državna podjetja se zdaj na vrat na nos prodaja zato, da bo država z izkupičkom od prodaje lahko poplačala samo del letošnjih obresti od najetih kreditov! Od izkupička prodaje te preostale srebrnine namreč ne bo šel niti en evro za ponoven zagon gospodarstva, kaj šele za odpiranje novih delovnih mest!

Zato srčno upam, da bo peticija proti privatizaciji in razprodaji državnega premoženja, ki jo je zasnoval dr. Jože Mencinger s podporo številnih slovenskih razumnikov, tednik Mladina pa omogočil njeno podpisovanje, in ki jo je v pičlih nekaj dneh podpisalo več kot 8000 državljanov, preprečila to samomorilsko in sramotno razprodajo državnega premoženja.

Če se to ne bo zgodilo, potem nam res ni pomoči. In bodo zato vsa čaščenja ter petje hvalnic Materi domovini – ali pa klicanje Marije Pomagaj na pomoč – zaman.

Janez Turk, Ljubljana