Anonimni avtorji spletne strani ''Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora'' so me pozitivno presenetili z glasovanjem, kje in kdaj naj bo tretja mariborska vstaja. Očitno si ne domišljajo, da lahko samovoljno vodijo množico. Nazorno kažejo, da se da kaj doseči tudi z dialogom in upoštevanjem vseh mnenj, ne le z aroganco in prevlado. Govorimo o resni množici, kajti ta spletna stran ima že čez 30.000 podpornikov. Lahko seveda kdo reče, da se gremo internetno vstajo, ko se ljudem zdi, da so nekaj naredili, če kliknejo ''všeč mi je'', vstanejo pa potem samo s kavča med televizijskimi reklamami, da gredo v kuhinjo po pivo. Ampak v ponedeljek ob 17h je bil Trg svobode (ne največji v Mariboru, a šteje simbolno ime) prepoln. Kljub temi sem prepoznala veliko ljudi: svojih študentov, znancev, bivših sošolcev, znanih obrazov iz uradov in trgovin ne prav velikega mesta. S prijatelji smo bili itak dogovorjeni, da protestiramo skupaj. Nobenega posebnega programa ni bilo, ljudje so se pozdravljali in pogovarjali, vse skupaj je bilo videti kot množičen družabni dogodek, uvod v veseli december. Nekateri so nosili kape z napisom Gotof je!, nekateri transparente, drugi rože. Ko se nas je nekaj tisoč preselilo pred bližnjo občinsko stavbo, se je počasi začelo zares. Med skandiranjem Mi smo Maribor!, Lopovi! so začele leteti prve steklenice in petarde v občinsko pročelje, obrnjeno proti parku generala Maistra (še enega lokalnega simbola moči). Vsak zadetek je bil pospremljen z glasnim odobravanjem. Trije fantje pred mano so z velike razdalje natančno zadevali občinsko fasado z jajci. Policijski specialci v oklepih so preprečevali dohod do glavnega vhoda v občinsko stavbo z dvojno zaporo, a so samo opazovali dogajanje. Morda zato, ker jih je bilo zelo malo, kakšnih 30 vsega skupaj. Ko sem se jim približala in jih nagovorila, so bili videti prestrašeni. Prečkala sem Maistrov trg in se približala občini z druge strani. Za ograjo občinskega dvorišča je vsaj sto specialcev v kritju čakalo na prihod helikopterja in ukaz za izpad. Medtem je nekomu uspelo vreči petardo na občinski balkon, kjer je za kratek čas zagorelo, in nato še enkrat. Nekdo je z zelenim laserskim žarkom neutrudno označeval, katera so županova okna. Vse več občinskih oken so razbili trdi predmeti, nazadnje je zagorelo tudi znotraj ene od pisarn. Nekdo je tako spretno vrgel rakete skozi okno, da je ob navdušenju množice ognjemet bruhnil iz občinske stavbe na ulico. Ves čas smo skandirali Mi smo Maribor! in Gotovi ste, lopovi!, da je kar odmevalo. Tik pred policijsko zaporo so zažgali balo sena v posmeh še eni Kanglerjevi laži in nato še eno, ki jo je nekdo prinesel na palici ob vsesplošnem smehu in ploskanju. Ko je padel prometni znak za obvezno smer in zagorel prvi smetnjak, smo zaslišali helikopter. Razleglo se je oglušujoče žvižganje, v zrak so šinili sredinci. Moški ob meni me je pozval, naj transparent Mi smo Maribor!, ki sem ga prej našla in nosila, vržem v goreči smetnjak, pa sem ga raje obdržala - za naslednjič! Specialci so se na zaprtem delu ulice pred občinskim vhodom postrojili v formacijo dva po dva in se nenadoma v teku zagnali v množico, ki se je sprva v paniki razbežala, nato pa takoj spet vrnila, ko smo videli, da je njihov cilj v temi sredi Maistrovega trga, kjer so aretirali nekaj protestnikov in se nato enako hitro spet vrnili v zavetje svoje zapore in občinskega dvorišča. Obenem so nas tudi spretno razbili na več skupin, kar je očitno postalo potrebno, saj se je medtem glavnina množice iz Trga svobode začela valiti proti občini. Specialci, dobro so vas izurili za t.i. urbane spopade, da na ukaz politikov krotite svoje sodržavljane. Hvala, da ste se tokrat obnašali do protestnikov veliko manj nasilno kot prejšnji ponedeljek, vsaj do prve salve solzivca. Hvala tudi, da ste tokrat prizanesli policijskim konjem in psom s hrupom, gnečo in zmedo na prizoriščih protestov. Vaši nadrejeni so očitno dojeli, da pretirano razkazovanje policijske moči dobesedno podžiga voljo do moči protestnikov.
Iz helikopterja so po megafonu sporočali že od prejšnjega ponedeljka znane ukaze, naj se razidemo, pospremljene z ogorčenim žvižganjem. Helikopter je letel tako nizko, da bi lahko pristal na bližnji bančni stavbi, ko pa ga je skoraj zadela ognjemetna raketa, se je dvignil na varnejšo višino. Specialci so v gosjem redu korakali nazaj z vklenjenimi žrtvami v sredi, mi pa smo jim posmehljivo peli »Naša četica koraka« in se počasi vračali na Trg svobode, kjer je bilo še zmeraj vse črno ljudi. Bilo pa je tudi vse črno specialcev, ki so nas spet razbili. Znašla sem se na Partizanski(!) cesti nasproti frančiškanske ceste. Specialci, bilo jih je le kakšnih 40, so se korakoma primaknili, eden je nenadoma brez vidnega razloga klecnil in so ga hitro odnesli v ozadje. Z enojno zaporo so zablokirali cestišče. Nasproti jim je stalo več sto protestnikov. Še zmeraj smo skandirali Mi smo Maribor! in se ustavili deset metrov pred zaporo. Zelo mlad fant, brez kapuce in maske, je stopil naprej in nas začel pozivati, naj gremo do zapore, pa si nismo upali. V množici je bilo zdaj le še malo žensk, samo še transparent ali dva. Proti specialcem so spet letele steklenice in granitne kocke. Za policijsko zaporo je bila parkirana marica, ki se je nenadoma zagnala skozi vrsto specialcev in v protestnike. Umikali smo se avtomobilu, okrašenem s cvetjem, po katerem so deževale granitne kocke in steklenice. Po odhodu marice so se tudi specialci pred nami začeli umikati nazaj na Trg svobode, kjer so jih protestniki stisnili v kot ob Vinagovi stavbi. Specialci so v protinapadu uporabili solzivec, ki nas je pognal nazaj na Partizansko cesto. Ljudje smo si vlekli šale in ovratnike čez nos, da bi lažje dihali. Drugih ''zamaskirancev'' ta večer nisem videla. Tako kot prejšnji ponedeljek me je solzivec po štirih urah protestiranja nazadnje primoral k odhodu. Ko sem z avtom naredila še zadnji krog po Partizanski cesti do rondoja na Titovem mostu in nazaj, je bil Trg svobode znova ves zamegljen od solzivca. Kot sem izvedela kasneje, se je 500-1000 protestnikov še več ur spopadalo s policijo v središču mesta. Ko so ugasnile kamere in mikrofoni, so zapeli pendreki.
Mediji vsem zastavljajo vprašanje, kdo so ''izgredniki'' in ''skrajneži'', ki ''uničujejo mirne in dostojanstvene'' proteste in vzpostavljajo ''vojno stanje'' na ulicah Maribora. Kdor iskreno trdi, da je to vojna, ne ve, kaj je vojna, in naj bo pozoren na naslednje novice iz Sirije ali Gaze. ''Izgredniki'' pa niso bili nikakršni neonacisti, ali celo neokomunisti, ki jih zna prepoznati samo predsednik vlade, ali »dobro organizirane in do zob oborožene« skupine, bojda celo iz tujine, kot se naslajajo nekateri novinarji. To govorijo zato, da bi se protesti obrnili stran od njihovega prvotnega cilja in bi protestnike razdelili in oslabili. Oblasti bi seveda najbolj ustrezalo, da bi bili naši protesti »mirni in dostojanstveni«, ocvetličeni tako rekoč, da bi se nam lahko rogali izza varnih zidov svojih povzpetniških palač in dalje zlorabljali moč, ki so nam jo vzeli. Nekateri si protestnikom celo drznejo očitati, da uničujejo javno lastnino, ki jo bo treba obnoviti z davkoplačevalskim denarjem. Ko gre davkoplačevalski denar v žepe neodgovornih bankirjev in pohlepnih političnih podrepnikov, pa je v redu?!
Bila sem tam, videla in slišala sem jih: morda komu, ki se redko znajde na tej strani Trojan, mariborščina zveni kot tuj jezik, a ti mladi fantje so brez dvoma govorili mariborščino, niso bili zamaskirani, nobenih znakov niso nosili. Človek, ki je doživel solzivec in prišel na naslednjo vstajo z masko, ni dobro organiziran, samo inteligenten. ''Do zob oboroženi'' s kamni in steklenicami nasproti specialcem v polni bojni opremi? Lepo vas prosim, nehajte strašiti ljudi s takimi prenapetimi pretiravanji z namenom, da si ne bodo več upali na ulice izrazit svoje nezadovoljstvo. V parlamentu sta koalicijski stranki sprožili razpravo o domnevnem medijskem sovražnem govoru, zaznanem v poročanju o protestih. Če pustimo ob strani, da je za vladajoče ''elite'' utemeljena javna kritika sovražni govor, v nekaterih medijih slišim prav nasprotno: zastraševanje protestnikov z ''izgredniki'', ''skrajneži'', ki so domnevno tisti Drugi, proti katerim bi se bilo treba boriti namesto proti politikom. V Mariboru mečejo kocke jezni mladi Teznčani in Pobrežani, Studenčani in Meljčani (iz četrti Tezno, Pobrežje, Studenci in Melje za tiste, ki Maribora ne poznajo), ki so polni neizživete energije po eni strani in strahotne nemoči po drugi strani.
Protestniki nismo nikakršna ''ulica'', razen če ima Maribor 20.000 uličarjev?! V množici je bilo veliko ljudi, ki po videzu sodeč nikakor ne trpijo pomanjkanja, pa znanih mariborskih intelektualcev, podjetnikov, celo nekaj dam v krznenih plaščih. Uličarji niso mogli plačati poleta motornega letala, ki je pred protestom krožilo nad mestom z napisom Gotof je! V Huttrovem bloku nasproti občine, od koder je zavihral ogromen transparent ''Duplek 10 km'' s puščico v smeri JV, stanovanja niso poceni. Če živimo v demokraciji, potem smo mi Ljudstvo, zmerjanje z ulico pa je še ena žalitev tistih, ki so ljudstvu že odvzeli oblast in čast, obenem pa pleteničijo o demokraciji, vladavini ljudstva. Raznoliko ljudstvo se bori za isto moč z različnimi orožji: eni se borimo z besedo, drugi ne znajo drugače kot z granitnimi kockami.
Mariborske vstaje niso vrnitev v klasični razredni boj med delavci in kapitalisti, saj so tudi številni slednji nezadovoljni s stanjem v mestu in v Sloveniji. Je pa to še zmeraj razredni boj, med novim družbenim razredom, ki si je v tej državi prisvojil vso moč, ter vsemi nemočnimi na drugi strani. Da gre za moč, sklepam, ker se mariborski vstajniki očitno opajamo z močjo svojega števila, s skandiranjem, od katerega vibrirajo kosti, in kršenjem zakonodaje o javnem redu (upaš si, močen si!). Kanglerjev odstop bo dokaz, da smo si moč prisvojili nazaj, da nekaj le lahko dosežemo, zato ne verjamem, da se bodo vstaje ustavile pred dosego tega cilja. Vsaj v Mariboru imamo na nek način ''srečo'', da lahko svoje že dolgo rastoče, ogromne in zapletene frustracije zaradi nemoči tudi najbolj preprost človek izrazi z osredotočeno mržnjo do ene osebe, ki se je spremenila v simbol vsega, kar nočemo. Zato je mariborska vstaja nekoliko posebna, ampak samo po obliki, ne po vsebini.
Revni in še posebej brezposelni so tudi drugje ostali brez moči: brez samozavesti, ker nekaj ustvarjaš in preživljaš družino; brez kupne moči, ki so nam jo pred dvajsetimi leti obljubljali; brez moči zvez in poznanstev, da se zoperstaviš razpadu javnega zdravstva in šolstva; in odkar so nam ugrabili zadnje parlamentarne volitve, tudi brez politične moči. Ne strinjam pa se, da so nam ugrabili državo, ker je to še ena od tranzicijskih prevar: država smo mi, brez ljudstva ni države! Če bi se ljudje tega bolj zavedali, bi tudi začutili svojo moč, zato ni čudno, da politiki ponavljajo, da je država nekaj zunaj nas in celo zunaj njih, kot da niso oni tisti, ki upravljajo državne institucije. Včasih smo imeli socialno državo kot zadušljivo mater, zdaj se zdi brezsrčna mačeha, ampak dejansko je ''država'' lokalna in državna oblast, ki odloča v našem imenu za svoje dobro! Pol moje učiteljske plače gre za davke, potem pa naj še prostovoljno prispevam za lačne šolarje, ker so se pijavke prisesale na žile nekoč socialne slovenske države in jo bodo izsesale do zadnje kaplje pred selitvijo v davčne oaze? Solidarna naj bom zdaj s posledicami neomejene kraje in privatizacije, medtem ko sem sama vse več delala za vse manj denarja? Cerkev mi pridiga, naj bom pokorna oblasti, ki je dopustila, da je prav cerkev v svoji grabežljivosti na stotine mojih someščanov spravila ob prihranke? Ne bom!!!
Tisti na strani vlade vztrajno pozivajo, naj organizatorji protesta stopijo iz anonimnosti in jim vse pojasnijo, ker da oblastniki ne vedo, kaj razjarjena množica pravzaprav hoče. Mi, ki smo spet okusili moč, pričakujemo v naši poziciji moči, da se politiki začno pogovarjati z nami! Pa tako sami priznavajo, da ga ni, ki bi si upal stopiti pred protestnike. Dejansko komaj čakajo, da bi organizatorje lahko aretirali kot hujskače kršitev javnega reda, da bi jih osramotili in diskvalificirali s kakšnimi njihovimi osebnimi spodrsljaji, da bi se z njimi pogajali in jih nekako kupili, saj ima vsak svojo ceno, da bi jih klasificirali v to ali ono »opcijo«, skratka, da bi jih nevtralizirali z eno od svojih znanih oblastnih metod, vstaji pa odrezali glavo. A čeprav se samo sprenevedajo, da ne razumejo, kaj hočemo, očitno res ne razumejo, da organizatorji na družbenem omrežju niso glava, da nimajo množice za vzvod za svoje ambicije, oni so vzvod množice, preko katerega se organizira naša skupna volja. Naša skupna volja pa je, da Franc Kangler odstopi kot župan Maribora!
Ni uganka, zakaj je ne le njemu, ampak večini politikov to težko sprejeti. To bo sporočilo za »šerife« in njihove podrepnike po vsej Sloveniji, da niso nedotakljivi. Da ne sprejemamo več njim zelo prikladne razlage predstavniške demokracije, po kateri predstavnike izvolimo na osnovi praznih predvolilnih obljub in manipulacij, potem pa moramo tiho gledati, kako do naslednjih volitev neovirano zlorabljajo zaupano jim predstavništvo. Takšne neodgovorne in samopašne predstavniške demokracije nočemo. Slovenec je od zmeraj sprijaznjen s tujo nadvlado, a toliko težje prenese, da bi ga Slovenec ponižal in nadvladal, zato smo v zgodovini že nekajkrat izločili iz svoje srede tiste, ki so se nam nekam previsoko povzpeli, in to na bolj ali manj neposreden način. Pa seveda nismo vsi enaki: naj ima palačo, kdor si jo je sposoben ustvariti, a naj ima tudi vsak drugi delo v skladu s svojimi sposobnostmi in dostojno plačo!
Tudi ljudska vstaja mora biti kot šahovska igra, vsaj tri poteze naprej je treba vedeti, kaj hočemo in kaj bomo s tem dosegli. Z rožicami prav gotovo ne kaj več od slabo prikritega posmeha, a nočemo razpada sistema, kaosa in anarhije, kar bi dalo oblasti povod za še hujši primež. Nočemo nadaljnjega pogrezanja v ekonomsko krizo, prav nasprotno. Hočemo pravičnejši sistem, hočemo pravno državo, ki ni samo na papirju, predvsem pa hočemo moč: delovna mesta, da se nam vrne ekonomska moč, in spoštovanje rezultatov volitev in politično odgovornost, da se nam prizna naša politična moč. Koliko delovnih mest bi lahko v Mariboru ustvarili samo z milijoni, zapravljenimi za radarje? Kako si nam drznejo žugati, da ulica že ne bo odstavljala politikov, politiki pa lahko pohodijo rezultate volitev in se gredo dogovorno demokracijo s samo navideznimi izbirami?
Z vztrajanjem pri Kanglerjevem odstopu lahko dosežemo ne le streznitev posameznikov, ampak tudi strank. Do naslednjih rednih volitev imajo dovolj časa, da prečistijo svoje vrste, pripravijo konkretne programe za odpravo brezposelnosti in nam ponudijo boljšo izbiro kandidatov za naše predstavnike. Predčasne volitve v tem hipu ne bodo ničesar spremenile, ponujali se nam bodo znova samo znani, zaupanja nevredni obrazi. Do rednih volitev pa bomo odnesli ven še koga, če bo treba!
P.S. Lahko je odmahniti, da Maribor protestira nasilno, ker so številni tukajšnji brezposelni brezdelni in zato spočiti, ker je pri neizobraženih najlažje spodbuditi agresivnost. V ponedeljek nisem videla nobenih opitih udeležencev protesta, ljudje so se oproščali, če je kdo komu na nogo stopil v gneči, ženske nismo bile deležne nobenih »moških« pripomb. Res se je veliko Mariborčanov odselilo, tisti preostali pa so zelo privrženi svojemu mestu in to izražajo tudi s svojstvenim lokalnim humorjem, ki je nalašč nenarejen in prizemljen in prav zato zabaven. Kapo dol, Maribor!
Cirila Toplak, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede
