Najprej gre za dejstvo, da ločena mnenja ne spreminjajo odločitev, ki veljajo in so edine relevantne za zainteresirane strani. Torej nimajo nobene vsebinske ali pravne teže in so zato ločena mnenja pravno brezpredmetna. Čemu torej služijo? Medijski promociji nekaterih egotripov? Politični promociji, čemu drugemu? Ustavni sodniki so pravniki in njihova naloga je pravno delovanje in odločanje, ne pa izkoriščanje odmevne pozicije za druge namene, zato so ločena mnenja tehnično, pravno in profesionalno nesmiselna. Nam bralcem povedo, da odločitev ni bila soglasna, kar pa ničesar ne spreminja, odločitev velja in jo je treba spoštovati in je tudi objavljanje o enotnem ali neenotnem glasovanju ustavnih sodnikov brez vsakega smisla.
Drugi razlog je problem spoštovanja in zaupanja, na katerem temelji sodstvo kot neodvisna veja oblasti. Edino to ima in mora ga varovati. Z objavljanjem razprtij, nesoglasij in podobnega se ne krepi, ampak zmanjšuje zaupanje v institucijo pravne države, kar najbolj škodi ravno sodstvu oziroma v tem primeru ustavnemu sodišču. To bi moralo biti sestavljeno iz oseb, ki za čas mandata pustijo pred vrati svoje osebno politično pripadnost določeni stranki, česar pa trije sodniki več kot očitno niso sposobni, čeprav so v poziciji, ko se jim res ne bi bilo nikomur treba klanjati in ga na tak neprimeren način z zniževanjem svoje kredibilnosti »podpirati«. Problem je še večji zato, ker imamo občani zato upravičeno mnenje, da bodo strankarsko okuženi ustavni sodniki pristransko odločali tudi v drugih zadevah, ki sicer ne bodo politično obarvane, a bo v njih udeležen »naš« ali »njihov«.
Problem z ločenimi mnenji bi morali imeti predvsem tisti, ki jih pišejo. Namreč če s svojim znanjem in strokovnostjo niso zmogli prepričati preostalih sodnikov, so bili neuspešni in poraženi, javno objavljati svoj poraz in neuspešnost pa ni ravno nekaj kar bi prispevalo k njihovemu ugledu in spoštovanju, prej obratno.
Glede hitrosti odločanja v primeru Patria: to je pravno gledano navaden sodni primer in nič bolj pomemben od drugih primerov, v katerih so udeleženi drugi občani. Vsak sodni primer je veliko breme za udeleženega občana ali pravno osebo, zato je interes vsakega, da se zadeva čim prej konča. Ker smo po ustavi vsi enaki pred zakonom, bi bilo hitrejše reševanje tega primera neustavno in bi zniževalo ugled sodstva. Gospodje iz nekega korupcijskega primera niso nič bolj pomembni in potrebni hitrega sojenja kot številni drugi občani, ki pohlevno leta in leta čakamo pred vrati sodišč na odločitve. Sam sem čakal 12 let na sodbo eksistenčne narave, pa je še po toliko letih nisem dočakal, v drugem primeru sem kot stranka v neki tehnično enostavni tožbi moral šest let čakati na sodbo in sedaj čakam na vrhovnem sodišču na njihovo odločitev, in ker tam zadeve trajajo dve, tri leta, bom mirno in spoštljivo počakal toliko časa – enako naj čakajo tudi gospodje iz podkupninskega primera, saj niso več vredni od mene ali koga drugega. Če ne bo tako in bodo gospodje prej procesirani, bom kot občan po dveh nenavadno dolgih sodnih zadevah še v tretje dobil sporočilo, da sem drugorazredni občan in da je za take primere pravica drugorazrednega pomena.
Bojko Jerman, Dol pri Ljubljani
