Tega ne omenjam, ker bi zagovarjal načelo "če nimam jaz, tudi ti ne smeš imeti", ampak zato, ker je iz muftjevih izjav mogoče razumeti, kot da katoličani zatirajo muslimane. Ista oblast dovoljuje ali preprečuje gradnjo molitvenih objektov tako muslimanom kot katoličanom. Zato ni jasno, kaj je hotel mufti s svojim nedavnim izjemno ostrim napadom na nadškofa. Ali ne ve, kdo vlada, ali pa to predobro ve. Zanimivo je, da oblasti doslej niso bile deležne njegove jeze, čeprav mu ne izdajo dovoljenja za gradnjo džamije. Blagohotno je tudi pometel pod preprogo incident svoje soproge s policijo. Iz tira pa ga je vrgla nadškofova izjava, da osebno nima z džamijo nič. Morda je v dobrem letu, kar je v Sloveniji, že dodobra spoznal, kam piha veter in kaj godi delu oblasti, pa je še sam zatulil z volkovi? Ne čisto brez učinka, saj mu je kar nekaj komentatorjev pritegnilo, drugi pa so izrabili priložnost in oba vrgli v isti koš. Bo mufti iz tega kaj iztržil ali pa bo tudi on spoznal, kako še nobena oblast ni služila religiji, ampak jo je le uporabila za svoje potrebe. Zakaj ni nadškof, da bi ugajal, podprl gradnje džamije, ampak je opozoril na njeno posebnost in dal vedeti, da je za to odgovorna oblast? Dejansko za to ni poklican in, predvsem, njegovo opredelitev bi v pregretem proticerkvenem ozračju izrabili tako nasprotniki gradnje kot njeni zagovorniki. Še več, če bi gradnjo podprl, bi oblast zlahka preložila odgovornost nanj, češ, nadškof je bil za! Po ta vroč kostanj mu ni treba, ker muslimani niso prikrajšani v verskih pravicah, kolikor jih razumemo v duhu 18. člena splošne deklaracije. Zahteva po džamiji sodi namreč v "pravico do svobodnega in mirnega zbiranja in združevanja" (20. člen). Tudi do tega imajo muslimani pravico, ki jim je nadškof zagotovo ne odreka. Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj se oblast ne more odločiti, kaj in kako z džamijo? Nedvomno ji je jasno, da je islam v molilnicah družbeno bolj pasiven kot v džamiji. Ta ima zelo simbolno moč: z njo postane islam fizično navzoč. Kot kraj razlaganja Alahovih zakonov je najbolj primerna za oblikovanje ne le človeka, temveč tudi družbe. V njej se dela "islamska demokracija". Ta "vsebuje vse pozitivne elemente zahodne demokracije, ne pa tudi negativnih, kot so zapostavljanje Alahovih zakonov, umazana politika, boj za glas večine ne glede na pravico in resnico itd." (dr. Šukri Ramić, strokovnjak za islamsko pravo). Če upoštevamo razlike med zahodnim in islamskim pojmovanjem demokracije ter politike, se izkaže očitek nadškofu, da se v cerkvi ukvarja s politiko, za popoln nesmisel. Medtem ko krščanstvo teoretično ločuje med duhovno in posvetno oblastjo, je v islamu ideal povezanost vseh vidikov življenja v eno. Krščanstvo sprejema ločitev družbenih področij - versko, politično, pravno, moralno, kulturno itd. - in njihovo avtonomijo, islam pa ne in je zanj to novost. Ponekod jo zavrača, drugod mu je vsiljena, na primer v Turčiji, v Evropi in ZDA pa se ji mora privajati. Zato je povsod v Evropi vključevanje organiziranega islama v posamezne družbe dokaj naporen proces s številnimi trenji in nesporazumi. Kakšnega skupnega modela ni, vsaka država si sama določa skladno z lastno kulturno dediščino in stanjem duha v družbi, kako in v kakšnem ritmu bo organizirala in vključevala islam v javno življenje. Skupno je le, da hočejo ustvariti evropski islam. Medtem ko je v Evropi islam relativno star znanec iz kolonialnih časov ali pa se je zadnjega pol stoletja privajal zahodni demokraciji, se to dogaja pri nas šele deset let. Svojo lastno strukturo z omejeno samostojnostjo je dobil šele pred dobrim letom, ko je bil postavljen prvi mufti. Zato so še kako neresnični glasovi, ki nadškofa in Slovence na splošno obtožujejo rasizma in ksenofobije. Filozof L. Kolakowski je bliže resnici, ko pravi: "Ne bi nas smelo čuditi, če se ljudje bojijo imigrantov, ne gre za rasizem, gre bolj za občutek ogroženosti določene kulture, ki se brani pred drugimi. Poglejte, kako živijo Turki v Nemčiji. Živijo v zaprtih enklavah, v katerih veljajo zakoni drugačne civilizacije, in se ne asimilirajo." Pri vsej zadevi v zvezi z džamijo lahko le obžalujemo, da so se nerazumevanja in nejasnosti povečali, namesto da bi jih reševali v vsebinskih, tudi polemičnih, razpravah, ki so kaj več kot diplomatska izmenjava nasmeškov za dober medijski vtis. Zapiranje v enklave je dolgoročno najslabša možnost, ki se nam lahko vsem zgodi in deželo razdeli. Sam najbolj obžalujem, da nam še ni uspelo ustanoviti kakšnega društva krščansko-islamskega prijateljstva iz baze. Res pa je, da se zdaj, ko muslimani niso več gostje, ampak državljani, od njih pričakuje, da sprejmejo pravila naše demokracije, pa če se jim zdi še tako slaba v primerjavi z islamsko. V razpravi Muslimani in Bosna v evropski perspektivi Smail Balić pravi: "Bošnjaki, predvsem muslimani, morajo spremeniti svoje obnašanje in svojo podobo v svetu. Naj imajo pri tem na umu versko modrost: `Bog ne spreminja razmer v kakšnem ljudstvu, dokler to samo ne spremeni svojih duhovnih temeljev` (Koran 13:11)."