Tega ne bom storil prvič, a dragocene zgodovinske podatke je treba skrbno iskati in preučevati (arhivi, saj veste) in jih ponavljati, da se zgodovina ne pozabi; kajti zgodovina je učiteljica, brez poznavanja preteklosti ni prihodnosti, kot pravijo skrbni raziskovalci s plemenite desnice.
Kar iz lastnega besedila tovariša Ivana J. J., ki ga je napisal kot milo prošnjo za ponovni sprejem v partijo na treh tipkanih straneh, bom vzel (in ne bom nič lepil in spreminjal vrstnega reda, kot znajo zgodovinarji Velikega vodje); Ivan J. J. je opravljal vrsto funkcij v ZSMS, v Zvezi komunistov, SZDL in v delegatskih skupščinah, bil je predsednik občinske konference ZSMS, član predsedstva OK SZDL, njegovih komisij in komisij pri občinskem komiteju Zveze komunistov Slovenije, član republiških in zveznih organov ZSM in SZDL.
Bil je tudi član organov pri predsedstvu RK ZSMS ter predsedstvu RK SZDL ter član republiške konference SZDL. Bil je tudi politični komisar v mladinskih delovnih brigadah in potohodstvih v Jajce in Kumrovec.
Tudi gospod Jerovšek, znan po tem, kako so se mu tresle hlače med desetdnevno vojno, ko so teritorialci na njegovem skednju skrili strelivo, bi težko zanikal, da njegov ljubljeni vodja ni bil levičar. Kariero je pač treba z nečim začeti. In oba tukaj omenjena levičarja sta naredila veličastni karieri. Nekaj malega razlike je le v tretjem rajhu in drugi republiki.
Mate Dolenc, Ljubljana