Zadnja leta je vse nekako pomešano. Pozimi okoli novega leta lahko hodimo v majici s kratkimi rokavi, debel sneg pa nas potem pozdravi globoko spomladi, ko ima narava že načrte za bogato ozelenitev. Oblaki na nebu so bolj sive barve in zelo radi pošiljajo na zemljo vztrajno deževje. Sonce ni več tako prijazno kot pred desetletji, bolj peče in opozorila pred nevarnim sončenjem so na dnevnem redu.
Včasih smo grozne vremenske ujme gledali po TV tam nekje daleč v amazonskem podnebju, zdaj so se preselile k nam.
Ni se nam treba preveč čuditi vsemu temu. Človeštvo naši Zemlji več jemlje, kot ji lahko potem vrača. Ogljični odtis je zaradi višjega standarda vse večji, proizvajamo smeti, katerih količina je večkratnik neposrednih potreb človeka, pa še nemarno ravnamo z njimi. Ni nam treba hoditi, saj imamo avte, poleti nam ne sme biti vroče, nameščene so hladilne naprave, za žejo so pri roki plastenke z napitki in vodo, v gospodinjstvih imamo nepregledno število aparatov za lajšanje opravil, vsak trenutek smo na razpolago s telefonom v žepu.
Že vse našteto, ki je del našega vsakdanjika, bi bilo dovolj za alarm med nami. Vprašati se moramo, kako na globalni ravni delujeta naše nebrzdano potrošništvo in odločna volja za lagodno življenje. V brazilskih gozdovih neusmiljeno krčijo pragozd, ozonsko luknjo nam je uspelo povečati čez vse razumne meje, naftne ploščadi v svetovnih morjih rastejo kot gobe po dežju, tankerji imajo zaradi varčevanja tanjše stene in ekoloških katastrof zaradi razlitja nafte je bilo kar nekaj. Strahotno spreminjajo nekdaj prvinsko naravo na severu Kanade in Aljaski s pridobivanjem nafte iz skrilavcev. Bogate države imajo v načrtih izkoriščanje energijskih zalog na Arktiki, ker se s segrevanjem večni led čedalje bolj topi.
Kot da se vse to dogaja nekje v prostoru in času v fantazijskem filmu, pa se na žalost dogaja nam.
Nevladne organizacije, kot je Greenpeace, se borijo proti lakomnim brezvestnežem, zgodil se je shod v New Yorku, kjer okoljevarstveniki bijejo zadnjo plat zvona. Bo večstotisočglava množica v svetovni prestolnici biznisa in dobička prebudila zavest politikov, ki kot da živijo v oblakih in premočrtno poslušajo edino vsemogočneže s polnimi žepi in se za nafto gredo tudi nebrzdane vojne?
Bo lahko mali človek kaj premaknil, obudil zavest odgovornih? Pravijo, da se z majhnimi koraki daleč pride. Resnica je tudi, da zgodovino delajo mali ljudje. Poskusimo zaživeti v ozkem kotičku našega bivanja z obnašanjem do narave malo drugače.
Vika Lozar, Črnomelj
