Žirijo za odločitev, kdo od prijavljenih inovatorjev si zasluži nagrado za razvoj od ideje do modela in mednarodne predstavitve končnega izdelka, morajo sestavljati pretežno uspešni podjetniki iz podjetij Pipistrel, Akrapovič, Quadrofoil, Elektronček… Do deset domačih žirantov in še kašen iz tujine, zdomec.
To naj ne bo denarna nagrada posamezniku za izbrani izdelek blagovne znamke, temveč razvojni denar za izdelavo prototipa izdelka in njegovo predstavitev na najbolj pomembnih položajih (spletnih straneh, razstavah, sejmih…) v svetu. Prednost pri izbiri za razvojni dosežek naj ima tisti inovator oziroma nosilec projekta, katerega končni izdelek predstavlja največjo možnost za izvoz, najvišjo dodano vrednost, zanj obstaja možnost izdelave v domačih tehnoloških kapacitetah in obeta potencialno največje število na novo odprtih delovnih mest v Sloveniji, ob tem pa omogoča uporabo pretežno domačih surovin.
Gospodarski razvoj Slovenije je namreč zastal predvsem zato, ker dela v podjetjih v državni lasti trikrat premalo (ustvarjalnih) razvojnih inženirjev. To pa lahko v Sloveniji delno popravimo tako, kot sem predlagal na okrogli mizi FSI v Cankarjevem domu – z vseslovensko državno, nemonopolno, odprto in transparentno akcijo iskanja avtorjev inovacij, ki bodo sprožili proces pametne specializacije v Slovenji od spodaj – iz baze, spontano.
Končno se naj banke, vlada, univerze, državna uprava, razvojne agencije, instituti in tudi slabo stoječa podjetja zavedo svoje družbene odgovornosti in dolžnosti na lastno pobudo iskati inovatorje po vsej Sloveniji. In ne obratno – da sposobni inovatorji, razvojniki, šolani v Sloveniji, najdejo plodna tla v tujini.
Jožef Jarh, Ljubljana
