Njen dosedanji neusmiljeni boj lahko primerjamo z vsem znanim Sizifovim delom, obsojenim na neskončno valjenje skale (saj veste: ko je vložil ves trud, da jo je spravil na vrh hriba, se je ta odkotalila spet k njegovemu vznožju). Vsakič znova imamo namreč občutek, da je aktivistka brez meja Elena Pečarič velika občudovalka Sizifa, saj nas njeno nesmiselno in neuresničljivo delovanje vedno znova in znova vodi v polje destruktivnosti in razdiralnosti. Morda nam bo kdo očital populističen pristop, vendar nam to dnevno potrjuje s svojimi odzivi, katerim priča smo bili tudi v tej rubriki.
Naše pisanje ni poskus preusmerjanja pozornosti, kakor trdi Pečaričeva, ampak nas moralna in etična načela ne pustijo brezbrižnih ob njenem natolcevanju ter nas silijo reagirati in demantirati izkrivljene informacije, ki se kot rakava rana zažirajo v pore javne polemike. Žalostno je, da nam Pečaričeva moralizira in nas »poučuje« o naši zavezanosti k etičnemu kodeksu v socialnem varstvu, namesto da bi pometla pred svojim pragom.
Skrajni čas in veliko koristneje za vse bi bilo, da bi se končno začela ukvarjati z minorno skupinico hendikepiranih posameznikov, ki še verjame v to hendikepsko navlako, in pustila preostale invalide ter invalidske organizacije enkrat za vselej pri miru.
Socialna služba Društva distrofikov Slovenije: Iztok Mrak, univ. dipl. soc. del., Tea Černigoj Pušnjak, mag. soc., Karmen Bajt, dipl. upr. org.Pripis uredništva: S tem pismom zaključujemo polemiko med Eleno Pečarič in Društvom distrofikov Slovenije.
