Peli smo jih tudi pozneje, ko smo odrasli. Primorsko »Eno zadevo le bom ljubil«, ki ima refren oziroma drugo kitico »... moja deva je Slovenija, jaz pa slave zvesti sin...«, sem se naučil v solo izvedbi. Italijanski vojaki so mi bučno zaploskali. Prav tako, ko smo peli Gregorčičevo »Popotnik pridem čez goro« in ob recitaciji »Soči«. Neki italijanski oficir se je raznežil, me stisnil k sebi in mi s solznimi očmi potisnil v roke nekaj napolitank. Ne vem, ali je vse skupaj razumel, gotovo pa ni vedel (ali pa je?), da so nekaj pred tem prav njegovi vojni tovariši zbombardirali mojo rojstno vas in je ob tem zgorela tudi moja rojstna hiša in troje gospodarskih poslopij. »Oj, Triglav moj dom« smo peli italijanskim vojakom. Ne vem, ali so nam ploskali. Vem pa, da sem od enega njihovih dobil krepko zaušnico. Nisem pa takrat še vedel, da mi bodo prav oni, prek domačih preoblečencev, ustrelili strica in posredno ubili tudi mater.
Zato nisem šel v Cankarjev dom, kjer so v politične namene pačili poslanstvo našega izročila v pesmi in besedi. Tudi televizijo sem ugasnil. Nisem šel tudi zato, da ne bi sedel med našimi ugledniki, ki ne pojejo tako, »kot jim je Bog gerslo stvaril« (prosto po Prešernu). Nisem šel tudi zato, ker bi lahko tam sedel plemeniti mož, ki je od Domovine za pol milijona (in več) kupil z ženinim minimalcem velik del naše minimalne obale, ki jo bosta ob pravem času spet prodala Domovini za optimalne novce.
Živela svoboda in smrt fašizmu.
Jože Centa, Ljubljana