Diplomatska politika Slovenije

Za ministra Karla Erjavca prav gotovo ne morem reči, da je poznavalec zunanje politike. Sicer vemo, da se ,,spozna'' na obrambo, okolje, zunanje zadeve, obrambo, po novem tudi na zdravstvo. Zato tudi ne preseneča njegova izjava, pred prazniki (?), da bomo odprli veleposlaništvo v Tanzaniji, pa še mogoče kje drugje na tem koncu sveta, ker je ,,izvedel'', da nekaj naših podjetij tam posluje, pa je zato potrebno odpreti veleposlaništvo (?). Njemu pa res ni pomoči.

Mi se samo smejimo, ker nas s svojimi izjavami zabava, račun itak plačajo državljani. Brez analize odpirati nova veleposlaništva je skrajno neresno. Vem iz zanesljivih virov, da je stavba rezidence in veleposlaništva v Dar es Salamu, ki je po sukcesiji pripadla Sloveniji, v takem stanju, da bi njuno popravilo stalo več, kot sta vredna. In zato ni potrebno iti tja in si ogledovati omenjena objekta. Enaka situacija kot je z dobljeno stavbo v Rimu. Najcenejša varianta je prodati stavbo. Kupec že obstaja.

Pred štirimi leti sem pisal o potrebnosti diplomatskih predstavništev v državah Evropske unije. Žal se nihče ni oglasil glede tega predloga. Ponovil bi takratni predlog, s katerim bi se lahko pozabaval minister za zunanje zadeve, če bo seveda imel časa. Predlagam, če je volja, da se obravnava moj predlog o ukinitvi diplomatskih predstavništvih v državah Evropske unije. Zakaj? Iz preprostega razloga, ker se vsa vprašanja znotraj EU lahko urejajo iz Ljubljane.

Ni mi treba posebej pojasnjevati, da bi privarčevali precej denarja. Gre vendar za 27 držav in najmanj toliko predstavništev. Na račun ukinitev teh predstavništev ne bi bilo treba odpirati novih diplomatskih predstavništev v preostalih krajih sveta.

Tudi za to obstaja rešitev. Lahko bi koristili storitve večjih ,,močnejših'' diplomatskih predstavništev držav EU, ki bi lahko opravljala konzularne storitve za naše državljane. To bi se dalo urediti s posebnimi meddržavnimi pogodbami.

Prepričan sem, da bi evropske države članice EU imele razumevanja za tak predlog, verjetno bi se ga dalo še izboljšati. Gre za to, da se najde način za sodelovanje. Tudi diplomacija ni več tisto, kar je bila. Iskati je treba nove načine sodelovanja.

Če gre za povečano potrebo in navzočnost naše diplomacije, se lahko pošljejo, po potrebi, strokovnjaki, ki lahko na določenem območju in za določen čas opravijo svojo nalogo in se vrnejo. V katerem koli delu sveta. Ceneje je, učinkoviteje kot odpirati nova diplomatska predstavništva.

Poznam primer države s področja bivše, nam skupne države, ki je odprla veleposlaništvo v eni evropski državi, čeprav samo eno in edino podjetje posluje v tej državi. Koga in kaj podpira to veleposlaništvo, ve samo ta veleposlanik, pa še ostalo osebje, ki ga potrebuje taka služba. Najbrž si tega ne želimo.

Včasih mi se zdi, kot da imamo v naši vladi več vlad in politik, državo v državi, odvisno od tega, koliko strank je v vladi. Res je, da je vsak minister samostojen pri svojem delu, je pa dolžan voditi ,,skupno'' politiko vlade.

V izstopanjih g. Erjavca, kot v tem zadnjem primeru, to pogrešamo. Zato predlagam predsednici vlade, ko bo imela časa, da naj se z vso resnostjo pogovori na vladi ali s svojimi ministri, ki vodijo nekakšne zasebne politike, naj podajo usklajene izjave, ker nasprotno škodi politiki vlade in državi.

Tik pred zaključkom pisanja tega zapisa so nas obvestili o sestanku predsednika države z diplomati Slovenije in jim je (predsednik ?) podelil knjižico s pomenljivim naslovom ,, Osvežitev strategije zunanje politike'', zunanji minister pa na istem sestanku govori o novi strategiji zunanje politike (?). Mnenja sem, da je, ko gre za nadaljnjo zunanjo politiko, potrebno vključiti tudi civilno družbo, ki ima o tem kar nekaj za povedati.

V novo ustanovljeni stranki Solidarnost sem spoznal vrsto strokovnjakov, ki bi bili sposobni in pripravljeni pomagati pri ,,osveževanju'' ali pripravi nove strategije zunanje politike države. Gre za tako pomembno vprašanje, o katerem je treba voditi širšo družbeno razpravo, da res dobimo prave usmeritve za vodenje zunanje politike, saj je bilo v preteklosti storjenih veliko napak in nihče ni za to odgovarjal, ki jih ne bi smeli ponavljati.