Mojo opombo, da bi bile zakonodajne sledi posebej zanimive ob denacionalizaciji, potrjuje navedeno pismo gospe Zdenke Goriup. Še danes torej lastniki razlaščenega premoženja priznavajo, da so zaradi svojih osebnih interesov »pisali« zakon in še danes obsojajo vsakogar, ki se jim argumentirano postavi po robu. Nikoli nisem nasprotoval denacionalizaciji, ampak konceptu denacionalizacije, kakor ga je uveljavila Demosova večina v prvi večstrankarski izvoljeni skupščini, po volilni zakonodaji, ki jo je 27. decembra 1989 sprejela slovenska skupščina, ki sem ji jaz predsedoval. Iz dokumentacije razprav o zakonu, katerega združenje zgleda skrbno hrani, je namreč razvidno, da sem nasprotoval predvsem vračanju v naravi kot prednostni obliki vračanja, da sem nasprotoval vračanju celotnega premoženja ne glede na velikost in da sem nasprotoval rešitvam, ki so ustvarjale nove krivice, kar je bilo posebno značilno za vračanje stanovanj v last in posest, torej skupaj z nosilci stanovanjske pravice.

Pri aktivnostih moje stranke in mene ni zapisano, da smo v zvezi z denacionalizacijo v letu 1997 predlagali tudi predhodni zakonodajni referendum in v dobrih petnajstih dneh zbrali 52.000 podpisov podpore referendumu. To kaže na to, da nas le ni bilo tako malo, ki smo imeli pomisleke zoper način izvedbe denacionalizacije pri nas.

Gospa Goriup ni zapisala, je pa izjemno pomembno, da so denacionalizaciji v predvideni vsebini nasprotovali tudi mnogi domači in tuji znanstveniki, ki jim bo gospa Goriup težko pripisala ideološko zaslepljenost. Naj navedem le nekatere: prof. dr. Aleksander Bajt, prof. dr. Stojan Pretnar, prof. dr. Bogo Grafenauer, prof. dr. Jože Mencinger in celo ameriški ekonomist dr. Geoffrey Sacks, ki ga je na predavanje o preobrazbi družbene lastnine v slovensko skupščino povabil takratni predsednik vlade Lojze Peterle.

Zamolčano je, da je bila po znanih podatkih slovenska zakonodaja o denacionalizaciji edina, ki je uveljavila vračilo vsega nacionaliziranega premoženja, prednostno v naravi, in še odškodnino za zmanjšano vrednot in nezmožnost uporabe v času od odločbe o vrnitvi do dejanske vrnitve premoženja.

Ni povedano, da je zlasti denacionalizacija stanovanj povzročila mnoge nove krivice in postavila v neenakopraven položaj najemnike v denacionaliziranih stanovanjih v primerjavi z drugimi najemniki stanovanj v takratni družbeni lastnini. Na tej podlagi je prišlo do mnogih žalostnih usod, do katerih je bilo Združenje lastnikov razlaščenega premoženja v glavnem brezbrižno. In končno, zanimivo bi bilo napraviti oceno, kakšno korist je denacionalizacija, razen manjšemu številu posameznikov in Rimskokatoliški cerkvi, prinesla družbi. Za probleme, ki jih je povzročila cerkvenim skladom in pidom, vemo. Upam, da ima združenje tako natančno dokumentacijo kot o mojih člankih tudi o tem vprašanju.

Da, denacionalizacija je pomembna zgodba naše lastninske preobrazbe. Žal ni edina. In žal ima gospa Goriup prav, ko pove, da je mnoge slabosti povzročila tudi vsebina lastninjenja družbene lastnine, ki je bila povezana tudi s krajo in tajkunizacijo. Toda tudi pri tem smo imeli stranke in poslanci različne poglede in poštena ocena ne more kar vse stlačiti v isti koš.

Miran Potrč

upokojeni poslanec