Kakorkoli, poglejmo nekaj tez iz prispevka – ne vem, ali bi temu rekel kritika mojega članka. Kolega pravi, da bi se »dalo najti mnogo boljše recenzije« Pikettyjevega dela. Seveda obstajajo, ampak »recenzija«, če tako poimenujemo prispevek Deirdre McCloskey, je radikalna kritika Pikettyja in zato je izstopajoča ter vredna kritične presoje. V njej tako rekoč ne najdemo pohvalnih besed za Pikettyjevo delo. Večina drugih recenzij pa ne zavrača Pikettyja, ampak najde v delu nekatere probleme metodološke narave, opozarja na neupoštevanje človeškega kapitala, problematizira izbor držav in posledično posploševanje zaključkov ipd. Tako pravzaprav dopolnjujejo Pikettyjevo delo. Vprašanje torej je, katere oziroma kakšne kritike so »mnogo boljše recenzije«.
Naslednja teza je problematika neoklasične ekonomije in »spremembe študija ekonomije, ki naj bi bolj odražal dejanska dogajanja v družbi … ter ponovno uporabo metode politične ekonomije«. Ta teza nadalje pelje v sklep: »(p)oglobljeno branje Karla Marxa in njegovih dedičev bi najbolj koristilo ekonomistom«. Da bi kar »poglobljeno branje Marxa« – pri tem ni povedano, »česa« v njegovem opusu (Ekonomsko-filozofskih rokopisov, Teorij o presežni vrednosti, Kapitala I, II, III, Kritike Gothskega programa … ?) – rešilo probleme poučevanja ekonomije in »ekonomistov« dandanes, je hrabra trditev. Seveda ni mogoče reči, da nekateri deli njegove teorije niso aktualni. Predvsem je uporabna Teorija družbene reprodukcije iz Kapitala II, ki je najbolj povezana s Pikettyjem. Implicira namreč, da se zaradi večanja neenakosti v dohodkih posledično spreminja tudi struktura proizvodnje: proizvodnja velikih jaht, privatnih jetov, helikopterjev, superluksuznih hotelov itd. se veča na račun proizvodnje splošnih dobrin. Pri tem je zanimivo, da, paradoksalno, ljudje bolj zaznavajo neenakosti, ko so te manjše, ker so bolj oprijemljive. Svet lastnikov jaht, helikopterjev in avionov je neoprijemljiv – superbogati živijo v svojem svetu, ki je zelo oddaljen.
Glede študija ekonomije se zavzemam za »menu« pristop. Ekonomske paradigme in ekonomisti, ki ponujajo različne slike o delovanju (določenega) gospodarstva, so različni. Neoklasična ekonomska paradigma je ena izmed teh. Ponuja pogled in razlago delovanja gospodarstva, ki ga vidi kot množico trgov, in vzame en trg kot vzorčen in kot izhodišče obravnave. Na tem trgu delujejo sile ponudbe in povpraševanja, ki silijo v ravnotežje, in če je trg v ravnotežju, ravnotežne cene pač omogočajo pretoke blaga iz ponudbe v povpraševanje in potrošnjo – trg se »čisti«. To omogoča tudi elementarni vpogled v vedenje podjetja in potrošnikov v različnih konkurenčnih strukturah. Osnova je tu model popolne konkurence, kjer so pač podjetja price takerji.
Ni mogoče reči, da takšen pristop nima analitične in razlagalne moči; recimo za poslovanje slovenskega podjetja na trgu EU, kjer podjetja jemljejo cene kot dane. Je pa neoklasična (mikro)ekonomija tudi predmet različnih kritik. V tem okviru je res predvsem pogubna hipoteza o učinkovitem delovanju trga, ki pravi, da se v cenah odražajo/izražajo vse informacije in da so potemtakem pravilna osnova za odločanje. Če naj bi ta hipoteza pogojno veljala za oprijemljivo blago, kot sta jogurt in mleko, pa je izrazito vprašljiva in zelo zavajajoča v primeru finančnih derivativov, različnih vrednostnih papirjev itd. Koliko je ta hipoteza vredna, je pokazala zadnja kriza, ki se je začela leta 2008. Problematična je tudi teorija splošnega ravnotežja in tudi ta je predmet (še številnejših) kritik s keynesianskega vidika spodbujanja efektivnega povpraševanja. Vendar pa neoklasične ekonomije ni mogoče zavreči kar povprek.
Kot ilustracija neučinkovite neoklasične varčevalne politike je v prispevku naveden primer Grčije. Rešitve za Grčijo seveda niso črno-bele. Ne glede na problematično označitev »neoklasična varčevalna politika« (izraz austerity measures ne pomeni le varčevanja, ampak tudi strogost…, kar pomeni, da mora tudi Grčija urediti evidence bogatih in revnih, korupcijo, plačevanje davkov itd.) je vprašanje, ali je mogoče pripisati posledice čedalje večje revščine v Grčiji zgolj varčevalnim ukrepom oziroma nepodaljševanju kreditov. Kolega sicer po eni strani nasprotuje neoklasični teoriji (varčevanja), po drugi strani pa zagovarja vračanje h klasični politični ekonomiji Smitha in Ricarda. Toda Ricardo bi zagovarjal varčevalno politiko, saj je verjel v varčevalno-investicijski avtomatizem. Kar pomeni, da se večje varčevanje neproblematično prek bančnega sistema pretvarja v investicije. A ta teorija je bila namenjena drugim časom. Pogojno bi današnjo varčevalno ekonomsko politiko EU in ECB označili kot antikeynesiansko (kar je, ob upoštevanju obsega tako imenovanega kvantitativnega sproščanja denarja, tudi vprašljivo).
Kakorkoli, v primeru Grčije je treba videti tudi položaj in interese posojilodajalcev, predvsem pa prihodnjih posojilodajalcev, saj se posojanje ne bo kar naenkrat končalo. Kaj pravi Piketty o tem? Že striženje lastnikov bančnih obveznic čezmerno zadolženih držav, denimo zmanjšanje vrednosti za 10 do 20 odstotkov, je nevarno: lahko pelje v bančno paniko. Možno je, da zaradi tega sploh ne bodo kaznovani tisti, ki bi morali biti – to so tisti, ki so se v casino kapitalizmu zavedali izjemne rizičnosti svojih naložb in so zaradi višjih obrestnih mer tudi pridobivali. Piketty se zavzema za progresivne davke na velike depozite in druge bančne delnice. Skratka: bogatejši naj bi progresivno plačevali več – Piketty celo ponuja konkretne številke sheme. Piketty pa pri tem ni noben revolucionar: transparentnost, potrpežljivost in postopnost pri teh uravnavanjih so bistvene. Zadnji sporazum potrjuje takšno usmeritev.
Se pa s kolegom strinjava glede osnovnega sporočila Pikettyja, ki je, če strnemo, v civiliziranem odpravljanju generirajoče se neenakosti v svetovnem merilu, in sicer na osnovi svetovne evidence premoženja in dohodkov, ter s progresivnim obdavčenjem le-tega. Ilustracije in podatki o neenakosti in revščini, ki jih navaja, to potrjujejo.
Tudi jaz menim, da je problematično nerealno zagovarjanje in povzdigovanje podjetništva – češ, saj »vsak je lahko podjetnik« (lahko le mimogrede dopolnim, takšen pristop recimo najdemo v vplivni učbeniški Teoriji podjetja D. Spulberja z Northwestern University, ki izhodiščno začenja s trditvijo, da so potrošniki tisti, ki so pravzaprav lahko podjetniki). Pač: ne more biti vsak podjetnik. Saj to je absurdno, da bi kar vsi bili podjetniki. Bolj se mi zdi pomembno razpravljanje o socialnem podjetništvu in družbeni odgovornosti med tistimi, ki so »veliki podjetniki« oziroma »veliki lastniki«.
Avtorja prispevka tudi moti prepotentnost ekonomistov, češ da »velikokrat nastopajo s pozicije vsevednih in so nas s svojimi idejami in koncepti pripeljali v ta položaj«. Kar takole posploševati pa ne gre. Pogosto gre pri vsevednosti za vprašanje značaja posameznika. Če sem med vsevednimi ekonomisti mišljen jaz, pa lahko rečem, da se zavedam svoje »nevsevednosti«.
DR. MARKO LAH
