Ali je mogoče brez ideologije?

Od drugih -izmov posebej izstopa nacizem, ker je imel in ima v svoji ideologiji program tako imenovanega nadčloveka, kar se je odražalo (se še) v fizičnem iztrebljanju ljudi, ki definiciji niso ustrezali. Zato nacifašizem lahko pojmujemo kot zločinski, pa klub temu vseh njegovih pripadnikov ne moremo prišteti k zločincem, ker osebno zločinov niso zagrešili.

Po drugi svetovni vojn so postopoma ugasnile vse nacifašistične državne ureditve, razširile so se pa ureditve po ruskih (sovjetskih) vzorih, ki so temeljili na tako imenovani diktaturi proletariata, v resnici pa na diktaturi političnih skupin, ki so se vedno sklicevale na marksistično filozofsko doktrino. Pa vendar marksizma – osnove komunizma – enako kot kakšne religije ne moremo strpati v zločinski lonec.

Del desničarske politike si že leta na vse načine prizadeva, da bi komunizem in seveda komuniste proglasili za zločinsko dejavnost oziroma za zločince. Takšnih namenov je precej tudi v nekaterih evropskih državah. Pa vendar vsi pozabljajo preprosto resnico: sama ideološkost ni in ne more biti zločin. To postane, ko jo izrabiš za kriminalna dejanja. V tem pogledu v človeški zgodovini ni niti ene same ideologije, ki ne bi zagrešila zločinov proti človeštvu. Ko se torej oglašajo nekateri politiki in predstavniki religij s stališči, da je komunizem zločinski, bi morali po analogiji enako ugotoviti tudi za svojo ideologijo. Zato in prav zato se s takšnimi stališči in zahtevami ni mogoče strinjati. V osnovi so naperjeni proti vsakemu človeku! Saj mu odvzemajo svobodo misli.

Slovenija je v moralni, politični in gospodarski krizi. Pri nastajanju bodočega vladnega programa je vidno, da se koalicija ne more znebiti ideoloških vplivov, še posebno ne neoliberalizma. Neoti bi državo razprodali, kakšni drugi ideologi bi jo pa prepustili sami sebi… Zato ne morejo spraviti skupaj dobrega in konsistentnega gospodarsko razvojnega programa. To se kaže tudi v ideoloških pritiskih, da se ne bi lotili sprejemanja zakonov, ki bi zaščitili ljudi, ki so kakor koli drugačni od večine, da ne bi bili še naprej potencialne žrtve političnih in ideoloških zablod.

Gospodarski lobiji v EU so požrešni in že ob prvih razgovorih predstavnikov nove vlade v Bruslju bodo pritiski za razprodajo državnega premoženja, tudi cest in energetike, neusmiljeni. Stališče je lahko zelo jasno, tudi v več variantah: prodajalec ima pravico, da pove ceno, in to tako visoko, da kupec niti pomisliti ne bo mogel, kako bi dobil nazaj kupnino ali da bi koval velik dobiček; ali pa se jasno pove, da se bo razprodajalo razpršeno (borza) in pri tem zadržalo odločujoč delež. Napačno ravnanje je bilo vidno pri prodaji Mercatorja. Slovenski politiki se niso iz dosedanjih prodaj nič naučili, pa še hrvaškega primera MOL-INA ne razumejo.

Zanimivo je že to, da nobena vlada ni naredila nič, da bi ugotovila, kakšne koristi je država do zdaj sploh imela od prodaj. Sicer pa že sam izraz »privatizacija«, ki ga uporabljajo politiki, kaže na to, da jim je nerodno, ker gre za prodajo tujcem. Najbrž pa paralelno s prodajo potekajo še kakšni drugi postopki, ki so mogoče še bolj problematični. Kaj če za krediti stojijo kakšni finančni skladi, kot je primer v Argentini? Kdo bi vedel pri tako veliki transparentnosti?