Mercator je, takole po spominu, nastal iz združevanja množice tozdov (temeljna organizacija združenega dela, ki je lahko samostojno obračunavala dohodek, beri: pravzaprav kot vsako običajno kapitalistično podjetje), ozdov in sozdov, tj. od lokalne predmestne trgovinice navzgor do celih pokrajin – in združenih pokrajinskih sozdov ali tako nekako. Se pravi: kmetijstvo na Slovenskem je bilo bolj ali manj popolnoma odvisno od »odgovornih tovarišev« pri Mercatorju. Menda so bili dolga leta kar uspešni. Ja, kljub samoupravljanju – ali pa prav zaradi njega.
In sedaj?
(Kako je šlo, kako gre nekdaj odličnim ajdovskim sokovom – da jih za las ni zmanjkalo, se še spominjamo.)
Oprostite mi sugestijo: ali bi kaj pomagalo, ko bi Mercatorjeve in druge razmerkatorje (razmerkatiti, nujen neologizem: razmetati, razprodati, razbrcati itd.) povabili na ministrstvo na, recimo, nekajurno dopoldansko seanso, na kateri bi jim razložili, pokazali, povedali, popisali, narisali, pofilmali, kaj vse raste od zahoda na poljih od Gorenjske ali od Soče in Dragonje, potem pa tja na jugovzhod do Bolgarije in Črnega morja, do Karpatov in do izliva Donave in čez in na jug do Makedonije, Kosova in do izliva Drima.
Predavanje lahko nadvse uspešno opravi vsak(a) boljši (-a) študent (-ka) geografije: še agronomske fakultete jim ni treba žuliti.
Za to gre: tamkaj rase in rodi vse, kar rase in rodi v Sloveniji. Pa tudi še kaj drugega.
In na neznansko večjih poljih in v neznansko večjih količinah in neoporečni kvaliteti, praviloma z neprimerljivo višjimi hektarskimi donosi. In vode imajo dovolj.
Kaj bi sledilo kmetijstvu na Slovenskem po agrokorovskem razmerkatenju Mercatorja, ni treba opisovati. Treba pa se je spomniti, da Agrokor v izgubah dobi kredit za cenen odkup cenenega Mercatorja.
Bi kdo še kaj rekel?
Da, kar pisec. Nekaj, kar na videz nima z gornjim nič opraviti. Toda poglejmo: Mercator je začel hirati, ko je začel graditi oblikovno malovredne trgovske objekte. TEŠ 6 je investicijsko eksplodiral, ko so sklenili, da bodo porušili mojstrska »stara« hladilna stolpa iz 50. let, ki so pričali o združenih sposobnostih naših tedanjih gradbenih inženirjev in arhitektov in državnih upravljavcev energetike. Delamaris iz Izole je krepnil in Izola ostala brez ribje industrije, ko je neki novi menedžer dal porušiti nadvse eleganten in izvirno konstruiran in oblikovan tovarniški dimnik iz 20. let.
Koliko je takih primerov? Mercator je, za primer, popolnoma po nepotrebnem dal v Olmu pri Kopru porušiti štiri Tomosove parkirne nadstreške: oblikovno nič posebnega, a so jih pri nas zgradili komaj nekaj let potem, ko so sicer neprimerljivo bolje izoblikovane začeli množično graditi v Mehiki, celo za temelje na močvirnem terenu! (Kako temeljijo na nekdanjih koprskih solinah šest desetletij pozneje – in za kolikšno ceno?)
Vprašanje za nadaljnji razmislek je torej:
kaj je tisto, kar povezuje poslovni in kulturni intelekt uspešnega menedžerja – ob predpostavki, da ju ima primerno razvita glede na to, da je kakšen zasebni MBA daleč premalo?
Zdravko Vatovec, Koper
