Georges Wolinski je bil takrat že živa legenda slavne francoske satirične tradicije, eden najbolj znanih francoskih karikaturistov in striparjev, soustanovitelj kultnega satiričnega tednika L'Hebdo Hara-Kiri iz revolucionarnih šestdesetih. Hara-Kiri je obstajal do novembra 1970, do tistega katastrofalnega požara v plesnem klubu Cinq-Sept, ko so francoski časopisi izšli s črnimi naslovi: »Tragični ples v Cinq-Septu: 146 mrtvih!« Teden dni pozneje je v svoji rodni vasi Colombey-les-Deux-Églises umrl predsednik Charles de Gaulle, Hara-Kiri pa je na naslovnici objavil: »Tragični ples v Colombeyju – en mrtev!« Časopis so seveda prepovedali, Wolinski in druščina pa so ustanovili novega in ga poimenovali Charlie Hebdo.
Brezkompromisen v duhu '68 je Charlie Hebdo izhajal naslednjih deset let, dokler ni ugasnil. Osemdeseta so bila leta potrošniškega optimizma in satira ni zanimala nikogar. Ko je bil optimizmu izstavljen račun, se je vrnil tudi Charlie, ponovno je začel izhajati leta 1992. Leto pozneje smo v Splitu pognali Feral Tribune in druščina iz Charlie Hebdoja je v nas prepoznala zaveznike.
Februarja 1994 so njihovi reporterji naredili veliko reportažo o Splitu in Feralu in jo ilustrirali s sijajnimi karikaturami Bernarda Verlhaca, nove Charliejeve risarske zvezde, znane pod psevdonimom Tignous. Tignousa je še posebej fasciniral oboroženi vsakdanjik v Splitu – na eni od risb je tako narisal ročni raketometalec, priljubljeno »zoljo«, ki sva jo s Predragom za štos razstavila v uredništvu: tako je videl uredništvo satiričnega tednika v vojnih razmerah.
Kajti to so bile vojne razmere: na drugi ilustraciji iz reportaže je narisal vhodna vrata splitskega Rdečega križa, na katerih je bil – kot na vseh vratih državnih in občinskih institucij v tistih dneh – prečrtan kalašnikov, prepoved vstopa oboroženim osebam. Komu normalnemu bi, jebiga, sploh padlo na pamet, da vstopi v javno zgradbo s kalašnikovim?
Tako smo se spoprijateljili s soborci iz Charlie Hebdoja, ponosni, ker so nas poimenovali »hrvaški Charlie Hebdo«, in še bolj, ker so se predstavljali kot »francoski Feral Tribune«. Spomladi istega leta nas je obiskal tedanji glavni urednik, francoski komik in pevec Philippe Val – pozneje velika faca na Radiu France – v družbi legendarnega Georgesa Wolinskega. Stari zafrkant z neukrotljivo sivo grivo in obvezno cigaro v ustih, kozarcem viskija v eni in flomastrom v drugi roki nam je ob tej priložnosti dal intervju, na naša vprašanja pa odgovarjal s karikaturami.
Eden od odgovorov je bila risba uniformiranega moškega s pištolo, uperjeno v sence karikaturista. Stilizirani risar s tremi štrlečimi lasmi na glavi in flomastrom v roki je bil – tako kot na drugih risbah iz tega intervjuja – Georgesov avtoportret. Človek s pištolo bi lahko bil kdorkoli: »Naj živi vojska! Naj živi religija! Naj živijo gospodarji!« Predvsem pa, »dol s humorjem!«.
Feral Tribune je potem izhajal še petnajst let, Charlie Hebdo vse do danes. Po zaslugi islamističnih skrajnežev, ki so bučno reagirali na vsako njihovo provokacijo, so zasloveli kot borci proti islamskemu verskemu fanatizmu, pa čeprav so se vsaj tako pogosto in še celo veliko bolj neusmiljeno norčevali iz judovskih in katoliških – še posebej katoliških – svetih krav, kakor tudi iz francoskega in svetovnega političnega establišmenta.
Novembra 2011, po sloviti posebni številki Charie Hebdoja – Šerijatski Hebdo, s prerokom Mohamedom kot gostujočim urednikom, ki je z naslovnice grozil, da bo vsak, ki ne bo umrl od smeha, dobil sto udarcev z bičem – so preživeli brutalen napad z molotovkami, v katerem je bilo uredništvo povsem razdejano. To jih ni odvrnilo: na naslovnici naslednje številke je bila karikatura risarja Charlie Hebdoja v strastnem objemu z islamskim učenjakom, z naslovom »Ljubezen je močnejša od sovraštva«.
Ni seveda problem, da je ljubezen močnejša, ampak da je sovraštvo šibkejše, in da tega ne more prenesti: tri leta pozneje, to sredo, se je pred uredništvom ustavil črni renault clio in iz njega so izstopili trije zamaskirani moški. Točno so vedeli, koga iščejo, in točno so vedeli, kdaj – ob sredah dopoldne so imeli novinarji in karikaturisti Charlie Hebdoja uredniški kolegij. Vsi so bili tam, s četverico glavnih na čelu: za mizo je bil glavni urednik Stéphane Charbonnier Charb, pa veteran Jean Cabut Cabu, tam je bil tudi Tignous, in seveda stari Georges Wolinski. V naslednjem trenutku so bili vsi štirje mrtvi, med desetimi hladnokrvno likvidiranimi člani uredništva.
Zadnje, kar je Tignous videl, je bil ročni raketomet, podoben tistemu, ki ga je dvajset let prej videl v uredništvu malega hrvaškega satiričnega tednika, in avtomatske puške, kot jih je videval prečrtane na vhodu splitskih ustanov. Zadnje, kar je videl Georges Wolinski, je bila cev, uperjena v njegovo glavo – prav tista cev s karikature na moji steni, ena tistih, ki grozeče tulijo »Naj živi vojska! Naj živi religija! Naj živijo gospodarji!«. Ta je tulila »Naj živi religija!«.
Adieu Georges, adieu Tignous, adieu Charb et Cabu, adijo, prijatelji. Zbogom, Charliejevi angelčki. Vem, da bi jim bila všeč ta fora: pod naslovom »Tragični ples na nebu: četverica umrla od smeha!« štirje nesramni Charliejevi angelčki nekje zgoraj zapeljivo plešejo okrog zgroženega preroka Mohameda, ga surovo slačijo in strastno poljubljajo.
Ljubezen je močnejša od sovraštva.
