Slovenski župani se razburjajo, ker jim država vsako leto pobere nekaj milijonov. Koliko pa občine stanejo samovolja županov, njihovo neznanje in še kaj hujšega, recimo kazniva dejanja, o tem ni podatkov. Na začetku opisani primer pa nazorno kaže na področje, ki je popolnoma neurejeno. Ste že slišali, da bi za napačno, nezakonito, celo kriminalno odločitev občina od odgovornega terjala povrnitev škode? Če bi bilo sporno ravnanje jasneje opredeljeno in še bolj jasno znana odgovornost, bi v občinah manj lahkotno sprejemali odločitve z županovim podpisom. Potem pa je tu še drugo področje, dejansko sivo polje naših občin. Za projekte, ki so vredni manj kot dvajset tisočakov, so pogoji oddaje del in storitev dokaj preprosti. In zato se potem za »prave izvajalce« take pogodbe hitro podpišejo. Ampak: ali ni sto krat dvajset toliko kot odmevna (in bolj pod drobnogledom) dvomilijonska pogodba s svečanim javnim podpisom? Pasti zlorab občinskega denarja lahko podkrepimo z novim primerom: ko so na občini ugotovili, da neki lokalni gradbinec vendarle preveč očitno zmaguje na razpisih, je podjetje ustanovila njegova sestra. Podjetje nima ne strojev ne zaposlenih, a ima podizvajalca – bratovo podjetje. V enem letu je tako slamnato podjetje z občino poslovalo za dvesto tisočakov in več.
Posploševanje, da v vseh občinah denar odteka na sumljive načine, ni na mestu. A trditev, da je poraba občin prosto lovišče za lokalne spretneže, je upravičena. Ker se vzporedno z župani pojavljajo tudi »njihovi« izvajalci, ki jim v času ene oblasti promet čudežno raste in potem zopet čudežno pade. In če vse skupaj razširimo na občinske svete, ki potrjujejo proračune, je res težko razumeti zopet znan kranjski primer, da dvignejo roke od naložbe v objekt, ki je bil odkupljen z denarjem občanov, ker ga bodo porušili. Čezenj bo šla cesta, še prej bodo šli vanj sto tisoči evrov. Ki bi jih občina lahko prihranila, kajneda?
Zaščita odgovornih za tako porabo denarja v občinah je umeščena tako v zakone kot delujoče sisteme javnega naročanja. Prihranki pri manj razširjenem klientelizmu, pri manj potratni upravi in pri manjšem številu napačnih odločitev s podpisom in žigom župana in občine so zagotovo konkurenčni posegom države v občinske blagajne. Neznosna lahkotnost občinskih projektov namreč s primerjavami cen vedno prinese en sam dvom: bi župan doma s svojim denarjem ravnal enako, kot ravna s skupnim, občinskim? Bi najel tako drage izvajalce? Bi podpisal take pogodbe? Tranzicija nas (ne)uspešno uči gospodarjenja z lastnim in skupnim denarjem, kjer je slednji vedno tarča vseh mogočih plenilcev. In zato je seveda poslovanje občin tako zelo različno. Ene so nezadolžene, a uspešno zadovoljujejo potrebe občanov. Druge pa so redne gostje črnih kronik.
Ko so kranjski mestni svetniki »požrli« na stotine kilogramov bifteka in drugih mesnin, plačanih s proračunskim denarjem, je župan modro molčal – a je prav on prvi varuh zakonitosti dela občine. Morda mu je tako svetoval najeti odvetnik in politični svetovalec, ki ga je iz proračuna plačal s pogodbo, vredno tristo tisoč evrov.
Najlaže je torej kazati s prstom na državo, ki je priročen sovražnik, ker ima tudi sama ogromno težav in napak. Težje pa je v domači občini z dejanji dokazati, da lahko dober župan ravna s skupnim denarjem, kot skuša vsak občan s svojim: varčno, gospodarno, transparentno.
