Vlada jo namerava vsaj začasno pokrpati z interventnimi ukrepi, ki bodo prinesli okoli 100 milijonov evrov svežega denarja, nekateri prebivalci pa bodo morali za zavarovanje prispevati več kot doslej. To je enostaven trik za razpiranje tistih denarnic, ki so se prispevkom za zdravstvo karseda izogibale. Zoprna podrobnost je, da ukrep ne bo stopil na prste le podjetnikom, ki živijo nadvse razkošno, na papirju pa so skoraj reveži. Udaril bo tudi po ljudeh, ki so podjetniki le na papirju, v resnici pa vsak dan delajo za delodajalca, ki jih noče zaposliti. Med drugim zato, ker mu zanje ni treba plačevati prispevkov, kakršne mora za uradno zaposlene.
Interventni ukrepi, ki so v primeru zdravstva rezultat odlašanja z reformo, imajo že po definiciji svoje žrtve. Tudi v vladi jih očitno vidijo kot nujno zlo, da si kupijo čas za dejanske reforme, na primer korenite spremembe zdravstvenega zavarovanja in racionalnejšo delitev dela med bolnišnicami. A izkušnje z velikopoteznimi načrti ministrov za zdravje so slabe. Pa ne zato, ker bi bili slabi načrti. Njihova jalovost je izvirala iz tega, da jih predsedniki vlad in drugi ministri niso jemali prav resno.
Da politika pogosto drži figo v žepu in da bo še najraje pustila, da gredo stvari svojo pot, so opazili tudi zdravniki. Tako so zadnje leto vzklile skupine, ki so svoje kritike in zahteve zastavile drzneje od tradicionalnih zdravniških organizacij. Med najvidnejšimi so člani Iniciative zdravnikov, ki pišejo svojo reformo. Ta se v marsičem prekriva z idejami dosedanjih ministrov za zdravje, a gre hkrati dlje. Poleg ukinitve sedanje oblike dopolnilnega zavarovanja, o kateri je govorilo nekaj vlad zapored, so se na primer zavzeli še za združitev Vzajemne z zdravstveno blagajno. Na pripombe, da gre za naivno sanjarjenje, tokrat ne pristajajo. Učvrstili so se tudi prijemi, s katerimi zlasti mlajši zdravniki zahtevajo, naj se vlada in državni zbor končno zganeta. Tokrat s pozicije civilne družbe napovedujejo, da bodo ob statusu quo, ki bolnišnice in z njimi bolnike pelje v prepad, po potrebi šli tudi na ulice. Pogovarjajo se ne le z vlado, ampak tudi z vstajniki.
Drži sicer, da bo moralo zdravništvo marsikaj razčistiti tudi pri sebi. Na to je znova spomnilo upiranje zniževanju najvišjih dohodkov in predlogom, da bi omejili pravice na račun sevanja, zaradi katerih so nekateri zdravniki v službi precej manj kot njihovi evropski kolegi. Tudi ideja, da bi za obvezno zavarovanje skrbelo več zavarovalnic, ima svoje minuse. Vseeno bi bilo pametno, da vlada idejam iz prakse tokrat pozorneje prisluhne – če si seveda res želi ohraniti močno javno zdravstvo. Nedavna opazka Danijela Bešiča Loredana iz Iniciative zdravnikov, da dosedanji varčevalni pristop pelje v privatizacijo bolnišnic, ni takšno pretiravanje, kot se morda sliši. V Španiji, s katero v bogatejših državah zadnja leta radi primerjajo Slovenijo, je oddaja javnih bolnišnic v zasebne roke že postala realnost, zaradi katere so šli z zaposlenimi v zdravstvu na ulice tudi pacienti.
Če finančnikov v slovenski vladi, ki so želeli zdravstvu povrh vsega v zadnjih tednih obesiti še višji DDV, prav nič ne briga, kaj se dogaja bolnikom v ambulantah, bi bili lahko vsaj pragmatični. V svetu, na katerega se tako radi sklicujejo ob zategovanju pasu, velja, da na zdravstvenem resorju rade padejo cele vlade.
