Da so imeli slednji prav, se je pokazalo tudi s predlogom njenega ministrstva, da postane eden od članov sveta Javne agencije za knjigo (JAK) Mitja Čander, direktor in urednik založbe Beletrina. Če bi bila ministrica bolje informirana, bi poznala vse razloge, zakaj se je takemu imenovanju bolje ogniti. Poznala bi javno izražene očitke direktorju JAK Alešu Novaku, da mu je kandidiranje za to mesto uspelo zaradi povezanosti z omrežjem Čandrove založbe. Poznala bi javno podane sume, da je Novak vedno pripravljen prisluhniti »dobrohotnim nasvetom« iz bazena Beletrine. Poznala bi utemeljeno sklepanje, da direktor pri pomembnejših kulturnopolitičnih odločitvah vedno misli na interese tistih, ki se jim ima zahvaliti za svoj položaj.
Tudi če se Novak in Čander ne srečujeta redno ob opoldanskih kavah in je direktor dovolj samostojen za slalomiranje med željami najbolje subvencioniranega založnika, še vedno ostaja dovolj razlogov, zakaj je najmočnejše igralce področja smiselno držati stran od institucij, sploh osrednjih in tistih, ki distribuirajo javna sredstva. Vpliv namreč ni stvar nasilne redistribucije sredstev, njihovega povsem odkritega prisvajanja, kraje vsem na očeh. Vpliv, če je pameten, se zažre v politiko institucije, v njene cilje, namere in prioritete, ki jih ta institucija zastopa na videz neodvisno in z lastnimi možgani.
Poglejmo samo primer: Aleš Novak je svoj mandat nastopil z zavezo in ciljem, da zmanjša število subvencioniranih knjig in s tem dvigne subvencijo na posamezno knjigo. To je ukrep, ki bi ga v svetu JAK zanesljivo podpiral vsak na subvencije čvrsto »pripet« založnik, med katere sodi Čander, medtem ko je manjšim založnikom, ki se šele uveljavljajo in skušajo prebiti med redne prejemnike subvencij, v izrazito škodo. JAK za nameček ni institucija, kjer bi bilo poskrbljeno za popolno transparentnost in kjer bi odločitve vedno stale na trdnih argumentih. Dovolj je pogledati (Poljubno število točk – poljubna izbira?, Dnevnik, 12. december), kako je strokovna komisija prišla do sklepa, da v projektu Rastem s knjigo izbere delo, ki ga je izdala Beletrina. Z lahkoto. Za njo stojita pravilnik in točkovnik, ki tako komisijo kot direktorja odvezujeta vsakršne odgovornosti.
Zato je dobro imeti ministre, ki take stvari vedo: kako živijo klientelistične naveze in omrežja moči. Delujejo namreč taktno in diskretno, sledov ni najti v dokumentih, ki bi odtekali, v obliki neizpodbitnih dokazov, ni fotografij, ni prstnih odtisov, ni tako eksaktne znanosti, ki bi dokazala, da nekdo ne misli s svojo glavo. Zadostuje spremljanje javne politike institucije, da bi videli, komu najbolj ustreza. Še bolje je imeti take ministre, ki razumejo, da je treba od vzvodov moči vedno znova držati tiste, ki je imajo že tako in tako največ.
