Ko veljaki operirajo z užaljenostjo, jezo, s cinizmi ali z (latentnimi) grožnjami, žalijo sodržavljane. Žalijo njihovo razumevanje sveta in občutek za spodobnost. Kako so samo pred dvema letoma navalili s krizo! Imamo še nekaj mesecev, nekaj dni, celo le še nekaj ur. Trojka je že na poti. Kot da ljudje ne bi znali šteti do tri, je politika z osnovnošolskim zvijanjem rok sprejela zakon, ki je povozil devetintrideset drugih zakonov in socialno državo.
Razlage nekaterih vplivnežev spominjajo na – uborno o ubornem – lastnosti zlate ribice. Eden se ne spomni, od kod mu milijoni evrov. Drugi ne, od kod mu stanovanje. Avto. Letalske vozovnice. Krivi so drugi. Nazadnje je predsednica vlade namignila, da je za polom nepremičninskega zakona kriva prejšnja vlada, ki je pripravila slabe podlage. To je približno tako, kot če bi študent profesorju rekel, da je za padec na izpitu kriv sošolec, ki je posodil slabe zapiske.
Slovenski vplivneži z državljani ravnajo kot s cerebralnimi bankrotiranci. Izmikanja, zavajanja, ponarejanja in laži so resda orodje voditeljev po vsem svetu. Z njimi znajo tudi začeti vojne in uničevati države. A jih je pri tem vsaj težko ujeti. Preiskovalci – med njimi novinarji – se morajo več let truditi s tajnimi dokumenti, globokimi grli in retoričnimi »biseri«, kot so »znane neznanke« ter »neznane neznanke« (via Donald Rumsfeld), da pridejo na sled prevaram. V Sloveniji pa vam zadoščata spletni brskalnik in sprehod do državnega arhiva, da vas pograbi obup.
Izraz »domet cerebralnega bankrotiranca« je v slovensko politično terminologijo leta 2005 vpeljal novinar Mladine Jure Aleksič. Z njim je orisal brutalno razpravo enega od poslancev o pravicah istospolnih partnerjev. Pospremil jo je z opazko, da ima politik »srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu«. Poslanec je Aleksiča tožil in tožbo dobil. Navajal je duševne bolečine. Minuli četrtek pa je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da obsodba ni bila upravičena. Novinar je imel prav.
Pisanje Mladininega novinarja je bilo vizionarsko. Njegova puščica se je izostrila na enem primeru, a ostrila se je daljši čas na mnogo primerih. In še vedno leti. Res je, da v parlamentu, v vladah in na drugih vplivnih položajih sedijo tudi ljudje, ki spoštujejo modrost ljudstva. A kaj, ko v ospredje in na položaje venomer silijo oni drugi.
Način komuniciranja z ljudstvom razkriva, kdo ima probleme z razmišljanjem in sočustvovanjem. Zato je nenavadno, da pravosodje, ki bi moralo biti od tega odmaknjeno, problema ne prepozna. V Mladininem primeru sodniki, ki so novinarja obsodili, niso razumeli, kdo je v družbi varuh komuniciranja. Ne gre le za svobodo govora, ki jo je treba braniti. Brani se spodobnost. Z vsemi sredstvi. In zlasti v medijih.
Novinarjev pri tem ne kaže omejevati. Ne spodobi se jih kazensko preganjati, proti njim vlagati zasebnih tožb in poniglavih začasnih odredb, ki naj bi jim zaprle usta ali jih s finančnimi sankcijami pokopale. To se »eliti« ne splača, ker tone – kar se čustev tiče – le še v večjo patetiko. Oblastnemu aparatu pa se pristajanje na represijo ne splača, ker je evropska konvencija o človekovih pravicah jasna: novinarji ne potrebujejo tehtnice za uravnoteževanje komuniciranja. Novinarji so ta tehtnica.
