Medtem nas še naprej obdajajo sami znani prizori listanja knjig in tako smo pred znano dilemo – ali se motijo založniki ali pa se moti resničnost. Na knjižnem sejmu se vam zlahka zgodi, da odidete na predavanje o e-knjigi, na katerem si poslušalstvo beležke dela v papirnate blokce, medtem ko po sobi kroži predavateljeva tiskana knjiga. O bralnikih niti sledu, res pa je, da se vedno najde kak mladenič, ki ne neha pogledovati svojega superpametnega telefona. Kompulzivne izjeme najbrž le potrjujejo pravilo. Vse bolj očitno je, da so založniki in bralci liki iz dveh knjig popolnoma različnih žanrov, zakaj so slovenski založniki zaprisegli utopičnemu šundu, pa je jasno. Delež kupcev se vse bolj zanaša na tuje spletne dobavitelje, tu so ekonomski razlogi za manjšo prodajo knjig, vse manj samoumeven je jezik branja, za povrh pa je nezanesljiva tudi javna podpora knjigi. E-knjiga se bolj ambicioznim založnikom kaže kot optimalna pot, po kateri lahko med padanjem prodaje na srednji rok drastično skrčijo svoje stroške in na dolgi rok preživijo.
»Odgovor na mašino je v mašini,« pa si je industrija rekla tudi v želji po ohranjanju svoje javne podobe. Tudi slovensko založništvo si je v zadnjih 20 letih ustvarilo sloves sodobne panoge, kjer že od nekdaj šteje človek, a danes vse bolj tudi videz, odnosi, imena, uspeh. Nenavadno bi bilo, če bi si ob pojavu bralnikov nadeli konservativno in premišljeno podobo, ki se mrši iznad naočnikov in se oklepa prašnega kodeksa. Vprašanje e-branja je tipična dilema, ki so jo ustvarile in z mnenji kolonizirale interesne skupine. Zdi se, da je e-knjiga ena največjih oglaševalskih akcij vseh časov. Založništvo kot njen generator promovira samo sebe ter svojo sposobnost prilagajanja in sledenja trendom, hkrati pa nekritično oglašuje celotno industrijo izdelovanja bralnih naprav.
Ironična plat slovenskega primera pa je želja založnikov, da ključno vlogo pri lansiranju e-knjige ponovno odigra država. Založnikom bi se skoraj spodobilo prirediti tisto šalo o biseksualcih. Oni bi, pa ne morejo. Oni bi institucionalnih sprememb, pa državne podpore, pa politične zaslombe, pa davčne olajšave, pa več sredstev, pa novega direktorja JAK, ki bo naklonjen sistemskemu podprtju e-knjige. Kar založnikov ne zanima, je vprašanje, na čem in kako bi radi brali obstoječi in potencialni bralci. Se e-zanesenjaška publika in bralska publika sploh prekrivata? Je mogoče, da je tudi e-knjiga kot večina e-zadev le orožje izbire, fetiš »zgodnjih posvojiteljev«, poljuben dodatek? Dejstvo, ki ga založniki vztrajno zanemarjajo, je, da bralna naprava stane več kot celoleten knjižni nakup povprečne slovenske družine. Danes, ko je začetna evforija pošla, je pravi problem založnikov, da se čutijo bralci vse manj dolžni pojasnjevati, zakaj na menjavo medija še niso resno pomislili.
