Razkritje, za katero je poskrbel nekdanji pogodbeni sodelavec ameriške agencije za nacionalno varnost Edward Snowden, v mednarodno politično orbito pa minulo soboto poslal nemški Der Spiegel, je šokantno, a na poseben način, povedno primerljiv z običajno partnersko zvezo. Naj bo občutek, da partner vara, še tako stvaren, je potrditev tega vselej stresna. Če se mu pridruži še vohljanje za zvestim, pa je za slednjega to kljub predvidljivosti zagotovo šok. »Od nekdaj sem bil prepričan, da diktatorski in avtoritarni sistemi skušajo prisluškovati, toda metode, ki jih uporablja zaveznik, prijatelj (ZDA), so šokantne, če se izkažejo za resnične,« je bil odziv predsednika evropskega parlamenta Martina Schultza, ki bolj razkriva naivnega zakonca kot pa prekaljenega politika. Tudi drugi evropski odzivi z zahtevami po washingtonski razjasnitvi očitanega mu vohljanja po predstavništvih in inštitucijah EU ter njenih članic kažejo naivnost, ki jo je v realni (politični) svet na hitro postavil ameriški državni sekretar John Kerry z izjavo, da tovrstne dejavnosti (prisluškovanje prijateljem) niso neobičajne, ko gre za nacionalno varnost.
In predvsem nacionalni interes, bi moral dodati. Svet se na prelomu v 21. stoletje v svoji biti ni bistveno spremenil od tistega na prehodu v dvajseto. Igralci so bili drugi, igra pa enaka, čeprav na manjšem prostoru in z drugače oblikovanimi figurami. Dogovorjena trajna meddržavna zavezništva je predvsem krasila njihova dejanska kratkotrajnost, temelj zaupanja pa je bil vsestransko nezaupanje. Nadomestne vojne z dvema balkanskima so bile merjenje moči in vpliva med tedanjimi (vele)silami. Današnjo igro v precejšnji meri zamegljuje imperialni položaj ZDA, ki pa so v vlogi Bismarckove Nemčije, medtem ko habsburškega bolnika pooseblja EU. Rusija seveda ostaja ob šahovnici, brez vloge ni niti Turčija, ker je igralna površina mnogo večja, so tu seveda še Kitajska, Brazilija in tudi Južna Afrika.
Dejstvo, da ZDA »elektronsko sledijo« EU in glavnim članicam v njej, je dokaz, da je Unija še igralec in ne zgolj okrasek na ameriški figuri. Spoznanje, ki bi moralo evropske politike razveseliti in ne šokirati. Navsezadnje si je EU svojo igralsko vlogo skrojila prav z lizbonsko pogodbo, sprejeto tik pred sedanjo že kar kronično gospodarsko in tudi že politično krizo.
Vprašanje torej ni, ali ZDA pozorneje nadzirajo prijatelje kot sovražnike in ali bo to Obama (obljubljeno) pojasnil, ampak koliko je Washington pripomogel k temu, da so šle stvari v Evropski uniji narobe, ter predvsem, kako. Brskati, zakaj, je brezpredmetno, ker enakopravnega partnerstva med ZDA in Evropo nikoli ni bilo, s tem pa tudi ne potrebe po zaupanju namesto obvladovanja. Za spoznanje, da ZDA globoko škilijo pod krilo Evropski uniji, ni bilo treba čakati na Snowdna, morda se je samo zmotno mislilo, da ji ga nekatere članice visoko dvigujejo, kot v primeru razvpite Cheneyjeve stare in nove Evrope ter britanskega spodkopavanja reševanja evra. Namesto pretresljivega pričakovanja priznanja (ameriške) nezvestobe bi veljalo preverjati vohljanje, ki je temu »partnerju« omogočilo, da EU spravi na neželena kriva pota in hkrati uveljavi lastne (sebične) interese. Ne varnosti, da ne bo pomote.
