Da se tudi v najskrbneje sestavljene scenarije vtaknejo naključja, je poskrbel prav slednji, ki ga vsaj Zahod riše kot črno ovco mednarodnih odnosov. No, v Pekingu je bil že v soboto s svojim dodatnim paketom energentov dobrodošel gost, med ponedeljkovim neposrednim prenosom prireditve z ognjemetom ob zasedanju Apeca pa je bil sedež ob Xi Jinpingu vendarle rezerviran za Obamo, medtem ko je Rusu pripadlo mesto zraven Peng Liyuan. Putin si je dosledno cenzuro v kasnejših posnetkih na državni CCTV prislužil z gesto, ki bi se drugod vrtela v glavnih novicah. V hladnem večeru je galantno položil ogrinjalo prek ramen Xijeve žene, ki ga je za trenutek hvaležno sprejela, potem pa so že vskočili kitajski dušebrižniki in ji ponudili toplo jakno. Na z zamudo cenzuriranem spletnem omrežju si zato Kitajci niso bili na jasnem, ali je ruski gost prekoračil njihovo vedenjsko mejo, pokazal galantnost ali bil kar postavljaški, vedoč, da v njem (zdaj tudi ločencu) nekatere Kitajke prepoznavajo pravega moškega.
V podobnem ugibanju poteka tudi sam vrh azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja. Sestavljajo ga galantne poteze, kakršna je bila washingtonska vpadljiva omilitev vizumskega režima za Kitajce, razširjena diplomatska vedenjska meja, ki jo je nakazal Xi, ko je enostavno ignoriral Abejeve poskuse konverzacije pred kamerami, in verjetno dobršna doza postavljaštva, ki pa ostaja za zaprtimi vrati in zato v sferi ugibanj. Eno takšnih je, kaj se skriva za odmevno napovedano pospešitvijo začetnih pogajanj o svobodnotrgovinskem območju Azije in Pacifika (FTAAP) v primerjavi s transpacifiškim partnerstvom (TPP). Slednje se je v zametkih porodilo pred dvanajstimi leti med Novo Zelandijo, Čilom in Singapurjem, Washington pa ga je posvojil in prevzel šest let kasneje kot zaokroženje svojega gospodarskega vpliva na obeh obalah Tihega oceana z izključitvijo Kitajske in Rusije. FTAAP, ki ga je Xi napovedal kot »zgodovinski korak«, je sicer predstavljen kot nekakšna nadgradnja zastalega TPP pri gradnji regionalnega tržišča, ki predstavlja dobro polovico svetovnega gospodarstva in 44 odstotkov globalne trgovine. Ker pa je med enaindvajseterico držav Apeca vsaj toliko grobe tekmovalnosti, kot je proklamirane gospodarske vzajemnosti, se v ozadju zagotovo krešejo iskre. Ovite v diplomatsko govorico, s katero je denimo Obama tokrat laskal Kitajski, a jo hkrati opozarjal na posledice, če ne bo plesala po mednarodnih (pravzaprav zahodnih) taktih, pa pričajo, da je tokratni vrh predvsem Xijeva politična predstava.
