Najprej je naslikal katastrofično prihodnost financiranja države po dvanajstinah, kot bi se to zgodilo prvič v zgodovini sodobnega sveta. Nato nas je na dveh primerih podučil, kako razumeti pravno državo: zakon o grbu, zastavi in himni je protiustaven, ker je predpisal, da je himna le sedma kitica, v SDS pa menijo, da je treba zapeti vsaj še drugo kitico. Ni slab, ne kliče po popravku, ni nedomišljen – je protiustaven, je zatrdil premier. Premier je tudi prepričan, da je udeležba v sodnem postopku stvar osebne presoje udeleženca. Kako pa bi ljudje gledali, če bi jaz sedel v razpravni dvorani in ne bi med tem opravljal dela predsednika vlade, se je retorično spraševal premier, ki se je seveda že zdavnaj odločil, kaj je pomembneje. In kaj je bolj odgovorno.
Odgovornost je bila beseda, ki je največkrat stekla čez poslanske ustnice. Odgovornosti za izginule podpise ob koncu dneva niso pripisali nikomur: sporočilo je bilo več kot jasno. Do napake je prišlo, a odgovoren ni nihče. Ti isti ljudje bodo že v naslednjih dneh zahtevali odgovornost tistih, ki protestirajo na ulicah, pa tistih direktorjev, ki bodo neuspešno vodili podjetja, pa malih uradnikov... skratka odgovornost tistih, ki niso na javnih funkcijah. Po analogiji, da ministri ne prevzemajo odgovornosti za napake, da državni zbor ne sprejema odgovornosti za napake, da poslanci ne sprejemajo odgovornosti za prevare, ponarejanje in druge neprimernosti, da nihče ne sprejema odgovornosti za zakonodajo, ki ljudem na robu obupa ob prejemu humanitarne pomoči jemlje socialno pomoč, ni pričakovati, da bi ljudje vendarle dojeli pomen besede odgovornost.
Zdi se, da so tisti, ki opravljajo javno funkcijo – torej v imenu in za dobrobit javnosti – besedo odgovornost postavili na glavo, jo dolgo tresli in iz nje iztresli ves pomen. Ostala je le prazna beseda, zato danes z njo tako zlahka opletamo. Še ustavno sodišče nas je včeraj ponovno podučilo o razumevanju odgovornosti. Neodgovorno bi bilo po mnenju Ernesta Petriča, Miroslava Mozetiča, Marte Klampfer, Mitje Deisingerja, Jasne Pogačar, Jana Zobca, Jadranke Sovdat in Dunje Jadek Pensa na referendumu odločati o dveh zakonih, s katerimi bi država – rečeno zelo na splošno – upravljala premoženje in reševala zablode bank. Odgovorno pa je bilo na referendumu odločati o družinskem zakoniku in pokojninski reformi. In odgovorno od sodišča je tudi dolgo premlevanje pobude o oceni ustavnosti Zujfa, zakona, ki je na en mah spremenil skoraj 40 drugih zakonov in 26.000 ljudem odvzel pravice iz razlogov, ki so prej ko slej le ideološki... A kot kaže, je ustavno sodišče podleglo vladni grozilni retoriki z bonitetnimi ocenami, zavarovanju suverenosti in kar je še takšnih epskih veleumnih skovank in pozabilo na odgovornost do državljanov.
Jutri bodo na trgih in ulicah ljudje, ki jih ti iz vzporednega sveta ne razumejo. Ljudje, ki bi želeli, da je odgovornost materializirana ne občasno, ne pogosto, pač pa vedno in v obeh svetovih – tako v našem, kjer se odgovornost začne z ločevanjem odpadkov, kot v njihovem, kjer je to le lepo zveneča beseda. Po včerajšnjem dnevu se zdi, da je vzporedni svet vsakega pomena izpraznjene odgovornosti dobro zaščiten pred vetrom sprememb, ki ga ustvarjajo protestniki. Do njih ne pride niti sapica.
