V zameno se bo delo prek napotnic študentom štelo v pokojninsko dobo. Ampak, prvič, pri povprečnem zaslužku bi si študent v treh letih neprekinjenega (!) dela nabral le eno leto delovne dobe. In drugič, glede na odmikanje upokojitvene starosti z vsako novo pokojninsko reformo bo tako zasluženo leto delovne dobe prej ali slej postalo brezpredmetno.
Resorna ministrica je kratki izjavi svojega šefa dodala slogan »vsako delo šteje«, ki je predvsem opravičilo, da država s prispevki za pokojninsko in zdravstveno blagajno obdavči vse po vrsti, od avtorskih pogodb do gospodinjskih pomočnic in varušk, ob tem pa jim v resnici v zameno ne ponuja ničesar. Oh, in seveda gre za »zasledovanje načel medgeneracijske solidarnosti in socialne države«. Vsekakor. Vsi vemo, kako je s tem. Fiktivno vpisani študenti v zgodnjih srednjih letih z napotnicami hodijo delat v službe z vsemi znamenji delovnega razmerja, skopuški delodajalci pa se na tak način izogibajo plačilu prispevkov. Ker teh anomalij vsakokratna oblast nekako ne zna izkoreniniti, bodo zdaj vsepovprek udarili po žepih. In fiktivnim študentom se ne bo več splačalo, »poštenim« študentom (in dijakom!) pa bo povrnjeno, ko se bodo upokojevali.
Morda zveni preveč črnogledo in so naši zakonodajalci v resnici dobronamerni idealisti. In so študentsko delo krepko obdavčili le zato, da bi grde delodajalce prisilili, da množico mladih vendarle zaposlijo za nedoločen čas, saj se jim prikrite zaposlitve prek takšnih ali drugačnih pogodb in napotnic preprosto ne bodo več izplačale. Problem prekarnih zaposlitev mladih torej vidijo kot konflikt dela in kapitala. A je zagata precej širša, saj ni bistvene razlike med tovrstnimi izkoriščevalskimi praksami v zasebnih ali državnih podjetjih, javnih zavodih in celo javni upravi. Še na prvi pogled »socialne« prakse »mehkega odpuščanja« prevedene v razumljivejši jezik pomenijo, da bodo »stari« sedeli v svojih službah do upokojitve, za njimi pa novih zaposlitev za nedoločen čas za »mlade« preprosto ne bo.
To je netivo za medgeneracijski konflikt. Generacija, ki je v pokoju ali pač odšteva leta, ki ji do tega še manjkajo, prostodušno pričakuje, da ji bo pokojnine plačevala generacija, ki lahko o zaposlitvah za nedoločen čas in vse življenje samo sanja. Torej ji bodo pač vzeli drugje. Tudi od študentskih napotnic. Kako enosmerna je tovrstna »medgeneracijska solidarnost«, se je pokazalo ob napovedi nepremičninskega davka. Starejši državljani so glasno protestirali, da bi morali za svoje »težko prigarano« stanovanje (po možnosti kupljeno za drobiž po Jazbinškovem zakonu) ali »z lastnimi žulji« (beri: s sivo ekonomijo in delom na črno) zgrajeno hišo plačati trideset ali štirideset evrov več davka na leto. Ko je treba povprečnemu študentu, ki dela, vsak mesec pobrati iz žepa enak znesek za njihove penzije, pa je v redu? Ne, ni.
Hvala lepa za socialdemokratsko ministrico za delo, ki nam takšen umotvor za polnjenje državne blagajne z obdavčitvijo dela prodaja pod nalepko »medgeneracijska solidarnost«.
