Kdor še ni star štirideset let, se najverjetneje ne spomni: volitve za prvi državni zbor so bile 6. decembra 1992. Drugič so slovenski volilci poslance izbirali leta 1996; bila je druga novembrska nedelja, desetega. Leta 2000, ko je državni zbor konec mandata dočakal z drugo vlado, kot jo je izvolil v začetku, so bile volitve 15. oktobra. Štiri leta pozneje je bila volilna nedelja 3. oktober in še dva tedna prej, 21. septembra, je natančno 1.696.437 volilnih upravičencev lahko oddalo svoj glas leta 2008.
December, november, oktober, september… Datum (rednih) volitev se je v najlepšem skladu s predpisanimi roki premikal vedno bližje poletju. Leta 2012 bi zato, če leto prej ne bi padla vlada, zelo verjetno volili na prvo septembrsko nedeljo. In če bi takrat izvoljeni državni zbor odgulil mandat do konca, bi leta 2016 slovenski volilci morali na volitve avgusta. Pa potem leta 2020 nekje konec julija, leta 2024 pa najprej v začetku julija. Če se to nikomur ne bi zazdelo sporno in politična kasta ne bi ukrepala, bi potemtakem v »normalnih okoliščinah« šli v naslednjem desetletju trikrat na državnozborske volitve poleti (poleg tega pa bi se lani v sezoni dopustov odvila vsa kampanja).
Čeprav okoliščine niso običajne, Slovenija kljub dvema predčasnima padcema vlade ni niti v vojni niti ji vojna ne grozi, prav tako pa niso razglašene (in ni potrebe, da bi bile) izredne razmere. Drži le to, da sta država in družba v precej vsesplošni in globoki krizi, vendar ne od včeraj in tudi ne takšni, v kateri bi se zaradi nekaj tednov brez vlade s polnimi pooblastili razmere dramatično poslabšale. Preračunljivo histerizirana gremo-čim-prej-na-volitve politična poniglavost pa je ob podpori sleherne morale in zdravega razuma osvobojene in neodgovorne (ustavno) pravniške kazuistike vse možnost modre in tudi ustavno neoporečne rešitve za jesenske volitve zapravila drugo za drugo. Nazadnje je Borut Pahor (ki bi se, kot vselej, odločil drugače, a glej, spet je imel zvezane roke) včeraj, v nedeljo, poslance razpustil in volitve za poletje razpisal, ne da bi bili poprej podaljšani vsaj roki za predčasne volitve, Državni volilni komisiji pa naloženo, da se najkasneje do sredine junija na vsakega posameznega volilca obrne s pismom glede glasovanja po pošti oziroma zunaj kraja bivanja (da bi, skratka, breme prijave za takšno glasovanje prevzela država).
Poletne volitve, ki bodo v svojo dolgo senco nelegitmnosti zavile po njih oblikovano vlado ali se celo iztekle v nove volitve, tako lahko prepreči le še ustavno sodišče. Če bo poklicano in če se bo po naključju še spomnilo, kakšne argumente je uporabilo pri razveljavitvi odloka, s katerim je bil za letošnji 4. maj razpisan referendum.
