Pri skoraj neodločenem izidu, ko je tekmeca ločil le dober odstotek glasov, je na mestu vprašanje, ali je zmagovalka Grabar-Kitarovićeva ali pa je veliki poraženec dosedanji predsednik, ki so mu javnomnenjske ankete še pred pol leta zagotavljale zmago v prvem krogu. Čeprav je celotna strankarska struktura HDZ v noči na ponedeljek prekipevala od zmagoslavja, na Hrvaškem pravzaprav ni političnega analitika, ki izvolitve prve predsednice države ne bi pripisal poraznim napakam Iva Josipovića. Enotno mu očitajo vsaj tri – najprej prepričanje, da se mu drugi mandat ne more izmuzniti iz rok, zatem pa zgrešeno oceno, da bodo volilci Grabar-Kitarovićevi obrnili hrbet zaradi njenega »skupnega življenja« z zdaj zaprtim bivšim premierjem Sanaderjem, ter mlinski kamen podporne stranke SDP, čeprav je uradno nastopal kot neodvisni kandidat. Seštevek omenjenega bi ga pravzaprav moral potegniti še globlje od tako rekoč polovične podpore volilcev, ki mu ob napovedanem nadaljevanju politične kariere daje osnovo za poračun s premierjem Zoranom Milanovićem. Da pri takšnih prijateljih sovražnika ne potrebuješ, je Josipović spoznal že po pirovi minimalni zmagi v prvem krogu predsedniških volitev, vprašanje pa je, kaj bo ostalo od SDP v primeru frontalnega spopada zagotovo zagrenjenega Josipovića z v hrvaški realnosti blodečim Milanovićem.

A tudi v HDZ bo po šampanjcih čas streznitve. Kitarovićeva po osmih letih od spora s Sanaderjem morda ni več tista, ki je »zvesto poslušala in izpolnjevala ukaze strankinega šefa«. Njuna pota so se razšla leta 2006, menda po komemoraciji ob obletnici Tuđmanove smrti. Ko se je vrh HDZ zbral v neki restavraciji, je prisedla k tedanjemu premierju, ta pa ji je zabrusil: »Kdo ti je rekel, da sedeš k moji mizi?« Presenečena se je umaknila k drugi, misli o končanju politične kariere pa so ji po odhodu iz vlade dve leti kasneje iz glave izbili prijatelji ter ponujeno mesto hrvaške veleposlanice v Washingtonu, od koder se je preselila na sedež Nata. Medtem se je pot njenega bivšega šefa končala v Remetincu, njena pa se nadaljuje na Pantovčaku (ali v Visoki ulici, kamor namerava preseliti predsedniški urad) z mogočno senco vodje HDZ Tomislava Karamarka, ki deli Hrvate na prave in neprave ter ga je morala na zadnjem predvolilnem zborovanju v zagrebškem Domu športov umirjati z zagotavljanji, da bo predsednica vseh hrvaških državljanov. Z »mojimi Hrvaticami in Hrvati« je po izvolitvi na vse državljane pozabila, kar pa ne pomeni nujno, da se bo na predsedniškem položaju povsem pokorila stranki, tako kot se je HDZ do volitev njenim sredinsko obarvanim nastopom.